<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 1105/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1105.2011

Evidenčna številka:UL0006382
Datum odločbe:20.03.2012
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vrnitev v naravi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Jedro

Obseg zemljišča, ki pripada brunarici, in je v posesti ribiške družine, je treba določiti glede na naloge in delovanje ribiške družine, ki so vezane na uporabo brunarice oziroma zemljišča. Pri tem je upoštevati, da ima ribiška družina naloge, določene v ZSRib, druge dejavnosti pa lahko glede na to, da ima status društva, opravlja le v skladu z določbami ZDru-1. Te okoliščine lahko vplivajo na obseg potrebnega zemljišča, pa iz izpodbijane odločbe niso razvidne. Zaključek upravnih organov o obstoju ovir za vračilo celotne nepremičnine, pri čemer se upravna organa opirata na stanje v naravi, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in je vsaj preuranjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Kranj št. 321-300/1992-169 z dne 21. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom Ribiške družine ... se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da je z dnem pravnomočnosti te odločbe upravičenka A.A. upravičena do odškodnine v višini 476,1120 DEM, za del prvotne parcele št. 379/2, gozd 2. razreda, v izmeri 1092 m2, k.o. ..., ki je ni mogoče vrniti v naravi (1. točka izreka), da je zavezanka za izplačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba, d.d., ki odškodnino izplača v za ta namen izdanih obveznicah, katere mora izročiti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere B.B. (2., 3., 4. in 5. točka izreka), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka) in da je o preostalem delu zahtevka že bilo odločeno (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je da je pravni naslednik upravičenke B.B. pravočasno vložil zahtevek za denacionalizacijo parc. št. 379/2, gozd v izmeri 16920 m2, ki je bila podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. Pravna podlaga za denacionalizacijo je 12. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V zadevi (odločanje o vračilu dela podržavljene parcele, sedaj parc. št. 379/5 v izmeri 1092 m2) je upravni organ odločil ponovno, po tem, ko je to sodišče s sodbo opr. št. I U 50/09 z dne 5. 1. 2010 odpravilo prvostopenjsko odločbo z dne 8. 7. 2008 in mu naložilo, da v ponovnem postopku obrazloži, koliko zemljišča je potrebno za redno rabo stavbe in koliko zemljišča gre za dovozno pot do brunarice in za parkirišče. Upravni organ navaja, da iz poročila, ki ga je 7. 4. 2010 izdelal C.C., izhaja, da je na južni strani parc. št. 379/5 zgrajena lesena brunarica tlorisne velikosti 6 x 6 m. Ker ne gre za urbano okolje, je gradbena parcela določena smiselno glede na okolje in namembnost območja. Jugovzhodni del zemljišča je namenjen druženju ljudi, sprostitvi v naravi in otroški igri, saj so v sklopu brunarice ob obali ribnika postavljene mize in klopi. Osrednji del prostora je namenjen parkiranju vozil obiskovalcev. Do tega prostora za druženje in razvedrilo, na katerem je locirana tudi brunarica, je speljana makadamska pot dolžine 70 m in širine 3 do 4 m, v skupni površini 245 m2. Na ostali površini v izmeri 811 m2 je urejena površina za parkiranje obiskovalcev, kjer je lociran žar za peko, fiksno zabetonirane mize in klopi za obiskovalce, ter travnata površina za igro in razvedrilo. Prostora, namenjena parkiranju vozil in utrjenega dvorišča pred brunarico je približno 260 m2. Dostopni cesti in parkirišču pripada približno 445 m2, brunarici, utrnjenemu dvorišču pred brunarico, prostoru z mizami in klopmi, žaru in igri pa pripada 647 m2. Upravni organ na podlagi ugotovitve, da brunarica in funkcionalno zemljišče okoli brunarice zavzemata 647 m2, sklepa, da je za vračilo tega zemljišča ovira drugi odstavek 32. člena ZDen, ker je to zazidano stavbno zemljišče in pripadajoče funkcionalno zemljišče. Dostopna cesta in parkirišče zavzemata 647 m2, ovira za vračilo v naravi pa je 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen. Vrednost zemljišča, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je upravni organ izračunal po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Odškodnina za podržavljeno zemljišče znaša, upoštevajoč odškodnino, dano ob podržavljenju, 476,1120 DEM.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo. Strinja se, da v tem postopku obravnavani del parcele št. 379/2 ni mogoče vrniti v naravi. Brunarica, parkirišče in dovozna cesta predstavljajo objekte. Zgradila jih je Ribiška družina ... po podržavljenju in niti ni sporno, da niso bili podržavljeni upravičenki. Za ugotavljanje obstoja ovir za vračanje v naravi ni pomembno, ali je objekt zgrajen na podlagi ustreznih dovoljenj, temveč že sam obstoj objekta predstavlja tako oviro. Celotna parcela št. 379/5 dejansko ne predstavlja funkcionalnega zemljišča brunarice, temveč gre za več objektov na parceli z isto parcelno številko. Takšno dejansko stanje izhaja iz zapisnika o ogledu na kraju samem, iz fotografije brunarice in njene okolice in ceste ter iz ortofoto posnetkov. Drugostopenjski organ nadalje navaja, da se prvostopenjski organ glede zemljišča, ki predstavlja dovozno cesto in parkirišče, neutemeljeno sklicuje na 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, saj ni vsaka cesta in vsako parkirišče javno dobro in izven pravnega prometa. Da gre v konkretnem primeru za takšne nepremičnine, upravni organ ni ugotavljal. Nesporno pa je bilo ugotovljeno, da je del predmetne parcele cesta in parkirišče, torej objekt in ta ni v lasti upravičenke. Ovira je podana na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da je celotno območje, vključujoč ribnik, za pravne naslednike upravičenke kompleks. Strinja se tudi z izračunom odškodnine.

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da podržavljena parc. št. 379/5 ni stavbno zemljišče, temveč gre za podržavljeno gozdno zemljišče. Ob uveljavitvi ZDen ni bilo oddano za gradnjo, saj brunarica ni gradbeni objekt in tudi ni znano, kdaj je bila postavljena. Brunarica ni bila postavljena v skladu s prostorskim izvedbenim aktom. Ribiški družini, katere last naj bi bila, zemljišče sploh ni bilo oddano za gradnjo in tudi kot lastnik ni vpisana v zemljiško knjigo. V nobenem primeru ne gre za pozidano zemljišče, še manj smiselno pa je določati skoraj 1000 m2 funkcionalnega zemljišča leseni brunarici dimenzij 6 x 6 m. Gre za gozdno zemljišče, dostop do brunarice pa je hkrati tudi dostop do ribnika, ki je bil s sicer nepravnomočno odločbo že vrnjen upravičenki. Ob tem da upravni organ navaja, da vrnitev brunarice s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem ni možna, pa navaja, da je kultura celotne osnovne podržavljene parcele ostala ves čas enaka. Napačno je tudi razlogovanje, da nepremičnin (parc. št. 379/6 in 379/5) ni mogoče vrniti v naravi, ker naj ne bi bile v pravnem prometu in so zavarovane kot naravna vrednota. Trditev za to stališče upravni organ ne konkretizira. V smislu določil 17. in 18. člena Zakona o vodah brunarica – priobalni objekt nima niti uporabnega niti gradbenega dovoljenja, zato tudi ne more biti del vodnega javnega dobra. Gre za črno gradnjo, ki jo lahko lastnik kadarkoli odstrani in odpelje material. Objekt ne služi varstvu vode in okoliške narave. Postavljen je zgolj za interese ribiške družine, za članski ribolov. Ribiška družina ni izkazala, da ima kakršnokoli soglasje državnega organa ali institucije za vodno varstvo za postavitev brunarice. Ni izkazala niti, da se je upravičena udeleževati postopka denacionalizacije. Ni izkazala, da ima vodno dovoljenje po 125. členu Zakona o vodah za izvajanje športnega ribolova v komercialnem ribniku. Ni predložila dokazila o vodnem soglasju iz 154. člena navedenega zakona iz vodne knjige. Upravni organ ni vpogledal vodni kataster, da bi videl, ali je ribnik v njem sploh zaveden. Tožnik predlaga odpravo odločbe, sodišče naj odloči, da se upravičenki vrne v lasti in posest nepremičnina parc. št. 379/5. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba, d.d., na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Ribiška družina ... je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in menila, da je izpodbijana odločitev pravilna. Poudarja, da je po sodni praksi že sam objekt ovira za vračilo. Navaja, da ji objekt služi za upravljanje z vodami. Na podlagi sklepa z dne 17. 6. 1982 ji je bil dan v upravljanje ribiški okoliš, v katerega sodita lovna ribnika ... 1 in 2. V ribiškem katastru je zaobsežen tudi ribnik ... Ne gre za komercialni članski ribnik. Ribnik je zgradila z lastnimi sredstvi. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, v katerega je bila zadeva vrnjena po odpravi odločbe z dne 8. 7. 2008, na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. I U 50/09 z dne 5. 1. 2010. Po določbi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka. V ponovnem postopku izdano odločbo sodišče presoja glede upoštevanja sodbenih stališč.

V prejšnjem postopku je upravni organ odločitev, da se parc. št. 379/5 k.o. ... ne vrne v naravi, oprl na drugi odstavek 32. člena ZDen, ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičencev. Navedena določba se nanaša na zemljišča, ki so bila pozidana po podržavljenju in se kot zazidana zemljišča ne morejo vračati v naravi. V že navedeni sodbi je sodišče presodilo, da iz v upravnem postopku ugotovljenih dejstev ne more preveriti, ali je upravni organ utemeljeno štel parc. št. 379/5 v izmeri 1092 m2 za zazidano zemljišče v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen in mu naložil, naj se opredeli do obsega funkcionalnega zemljišča oziroma, v kakšnem svojstvu predstavljajo drugi posegi v prostor (dovozna pot) oviro za vrnitev te parcele v naravi. Po proučitvi izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje glede okoliščin, ki preprečujejo to obliko denacionalizacije, še vedno nepopolno ugotovljeno.

Glede tožbenih ugovorov, da brunarica dimenzij 6 m x 6 m, ki je postavljena na parc. št. 379/5, ne more predstavljati ovire za vračilo podržavljenega zemlišča v naravi, je sodišče že v sodbi opr. št. I U 50/09 pojasnilo, da tožnik ne zatrjuje in dokazuje okoliščin, da brunarice ni šteti za objekt in zato ustreznemu zemljišču ne bi dala statusa pozidanega zemljišča. Ugovarjane okoliščine, da ni znano, kdaj je bila postavljena (ob tem, da tožnik ne prereka, da je ob podržavljenju ni bilo), da ni bila postavljena v skladu s prostorskim izvedbenim aktom, da za postavitev ni bilo izdanih ustreznih upravnih dovoljenj in da Ribiška družina ... v zemljiški knjigi ni vpisana kot njena lastnica, niso tiste, ki bi pomenile, da ne gre za objekt (po 1. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov je objekt s tlemi povezana stavba, narejena iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravi). Kot objekt, ki ni bil podržavljen, pa ne more biti predmet vračila, kot pravilno zaključuje upravni organ. Utemeljeno pa po presoji sodišča tožnik ugovarja, da dejansko stanje, na podlagi katerega sta upravna organa sprejela zaključek o obstoju ovir za vrnitev v naravi za celotno par. št. 379/5, na kateri stoji brunarica, ni bilo popolno ugotovljeno.

Stališče prvostopenjskega organa, da dostopne ceste in parkirišča na parc. št. 379/5 ni mogoče vrniti v naravi zaradi ovir po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (ni mogoče vrniti nepremičnine, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice), je pravilno popravil že drugostopenjski organ. V upravnem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da je dostopna cesta javna cesta in kot javno dobro izvzeta iz pravnega prometa (po 14. členu Zakona o cestah, veljavnega v času odločanja upravnega organa, je javna cesta tista prometna površina, ki jo pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi). Drugostopenjski organ je kot pravno podlago za nemožnost vrnitve celotne parcele navedel drugi odstavek 32. člena ZDen, kar je utemeljeval s tem, da gre za več objektov na isti parceli, kot to izhaja iz zapisnika o ogledu, fotografij in ortofoto posnetkov. Sodišče temu stališču pritrjuje, kolikor se nanaša na dostopno cesto in parkirišče, ki ju je glede na določbo 1.5.1. 2. člena Zakona o graditvi objektov šteti za javno površino. Še vedno pa v upravnih spisih ni dovolj dejanske podlage, da je tudi ves preostali del parcele (po pojasnilu z dne 7. 4. 2010 zavzema dostopna cesta in parkirišče cca 445 m2 od celotne parcele v površini 1092 m2) mogoče šteti za zazidano zemljišče v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen.

Izhodišče, da se velikost gradbene parcele določi glede na namembnost, je po presoji sodišča pravilno. To pa pomeni, da je obseg zemljišča, ki pripada brunarici, in je v posesti Ribiške družine ... (zaradi varovanja teh svojih interesov ima ribiška družina pravico udeleževati se denacionalizacijskega postopka), treba določiti glede na naloge in delovanje ribiške družine, ki so vezane na uporabo brunarice oziroma zemljišča. Pri tem je upoštevati, da ima ribiška družina naloge, določene v Zakonu o sladkovodnem ribištvu (izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu, 55. člen Zakona o sladkovodnem ribištvu), druge dejavnosti (morebitno dopolnilno pridobitno dejavnost) pa lahko glede na to, da ima status društva, opravlja le v skladu z določbami Zakona o društvih (25. člen Zakona o društvih). Te okoliščine, ki po mnenju sodišča lahko vplivajo na obseg potrebnega zemljišča, kar izpostavlja tudi tožnik v tožbi, pa iz izpodbijane odločbe niso razvidne. Zato zaključek upravnih organov o obstoju ovir za vračilo celotne parc. št. 379/5, pri čemer se upravna organa opirata na stanje v naravi (postavljene mize, klopce, igrala), temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in je vsaj preuranjen.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka te določbe vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožniku, katerega tožbi je ugodilo, prisodilo 350 EUR povračila stroškov postopka. Ta znesek mora plačati, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženka.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom Ribiške družine ... je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ne določa povrnitve stroškov strank z interesom, moralo zavrniti.


Zveza:

ZDen člen 19, 19/3, 32, 32/2.
ZSRib člen 55.
ZDru-1 člen 25.
Datum zadnje spremembe:
27.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5MjEw