<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 1879/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.1879.2012

Evidenčna številka:VSL0073841
Datum odločbe:03.10.2012
Področje:DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
Institut:ustanova kot oporočni dedič - dedna nevrednost pravne osebe - dedovanje denacionaliziranega premoženja - trenutek prehoda zapuščine na dediče - krog dedičev - nujni dedič

Jedro

Za razliko od splošne ureditve po ZD, v skladu s katero zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti, je trenutek prehoda zapuščine po ZDen urejena drugače, in sicer preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Če v tem trenutku dediči denacionalizacijskega upravičenca niso več živi, na podlagi vstopne pravice dedujejo njihovi dediči.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče je s sklepom z dne 23. 9. 2011:

- ugotovilo, da v premoženje zapustnika (točka I izreka) sodijo nepremičnine vrnjene na podlagi delne odločbe Občine Vrhnika, Oddelka za družbeno ekonomski razvoj in planiranje št. 3/9-464-182/92 z dne 8. 3. 1994 (točka I/1), nepremičnine vrnjene na podlagi delnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Nz 772/94 z dne 10. 2. 2000 (točka I/2), nepremičnine vrnjene na podlagi odločbe UE Vrhnika št. 464-182/92 z dne 8. 10. 2009 (točka I/3), nepremičnine vrnjene na podlagi odločbe UE Radlje ob Dravi št. 321-147/92-3, 321-131/92-4 in 321-111/93-3 z dne 2. 1. 1995 (točka I/4), nepremičnine vrnjene na podlagi odločbe UE Ljubljana izpostava V. št. 321-1109/93-D-VH z dne 14. 12. 1999 (točka I/5), 5080 obveznic SOS 2 E Slovenske odškodninske družbe (točka I/6), denarna sredstva na bančnem računu št. ... v višini 21.310,18 EUR in denarna sredstva na varčevalnem računu št. ... v višini 335.200,00 EUR vezana do 28. 2. 2012 (točka I/7), sredstva, ki jih ima P. M. iz naslova premoženja na V. (na dveh transakcijskih računih) skupaj v znesku 87.299,36 EUR (točka I/8)

- na podlagi zakona za dediče premoženja navedenega v točkah I/4 in I/7 razglasilo zakonite dediče po Z. L., in sicer po njeni dedinji M. M., ki jih je poimensko navedlo skupaj z njihovimi dednimi deleži (točka II/1.A), zakonitega dediča po Z .L. (in sicer po njeni dedinji F. G.) F. G. skupaj z njegovim dednim deležem (točka II/1.B), in zakonite dediče po A. N. L., ki jih je poimensko navedlo skupaj z njihovimi dednimi deleži (točka II/1.C)

- ugotovilo, da so zakoniti dediči glede vsega premoženja, ki spada v zapuščino po zapustniku sklenili dedni dogovor, v okviru katerega so se dogovorili, da zakoniti dediči po M. M. prejmejo ¼ premoženja, da zakoniti dediči po F. G. prejmejo ¼ premoženja in zakoniti dediči po N. L. prejmejo ½ premoženja, da vsak sklop dedičev nosi svoje stroške, ki jih je oziroma jih bo še imel s postopki vračanja premoženja, in da vsak sklop dedičev znotraj sebe dogovori svoj posebni dedni dogovor, ki na druge sklope dediče nima nikakršnega vpliva (točka II/2)

- glede na dedni dogovor je za premoženje opredeljeno v točkah I/4 in I/7 ustanovilo dedno pravico na pokojno M. M. do ¼, na pokojno F. G. do ¼ in na pokojno A. N. L. do ½ (točka II/3)

- na podlagi oporoke zapustnika z dne 3. 10. 1943 za oporočnega dediča premoženja opredeljenega v točkah I/1, I/2, I/3, I/5, I/6 in I/8 razglasilo Univerzitetno ustanovo X (točka III)

- ugotovilo, da so se vsi dediči in volilojemniki k dedovanju prijavili ter da so zapuščino in volilo sprejeli (točka IV)

- odločilo, da se zakonitim dedičem na premoženju, ki je predmet oporočnega dedovanja, položaj nujnih dedičev ne prizna (točka V)

- vrednost zapustnikovega premoženja določilo na 15.000.000,00 EUR.

2. Zoper omenjeni sklep so se pravočasno pritožili dediči: Univerzitetna ustanova x, E. F., N. F., S. F., Ad. F., F. F., Ar. F., J. J., M. S., N. S., J. V. in V. G..

3. Zoper odločitev v točki II izreka sklepa (ki za dediče premoženja v točkah I/4 in I/7 razglaša zakonite dediče) se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil oporočni dedič, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v tem delu razveljavi in odloči, da se za dediča celotnega premoženja iz točke I razglasi njega. Poudaril je, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz okoliščine, da zapustnik v času sestave oporoke dne 3. 10. 1943 ni bil lastnik nepremičnin v sedanjih k. o. A in k. o. B kot, čeprav je bilo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (I P 2971/2002) ugotovljeno, da je bila odločba okupatorskih oblasti nična in neobstoječa, zaradi česar je treba šteti, kot da zaplembe leta 1941 ni bilo in je bil zapustnik lastnik tudi teh nepremičnin. V obravnavani oporoki, za katero je bilo ugotovljeno, da je veljavna, je zapustnik v 1. točki jasno in nedvoumno zapisal, da vse svoje premoženje, kjerkoli leži, zapušča oporočnemu dediču. Zato bi se moralo v zapuščinskem postopku dedovanje opraviti samo na podlagi oporoke (oporočitelj z oporoko vedno razpolaga s premoženjem za primer smrti in ne s premoženjem, ki ga ima ob sestavi oporoke). Ker je prišlo tudi do zakonitega dedovanja (kar je v nasprotju z zapustnikovo voljo), je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa brez podlage de facto razveljavilo oporoko. V dopolnitvi pritožbe z dne 1. 3. 2012 je še poudaril, da okoliščina, da je zapustnik oporoko pri sebi hranil celih šest let, in sicer tudi potem, ko je bil odvzem nepremičnin s strani okupatorskih oblasti razglašen za ničnega, še dodatno kaže na njegovo nedvomno voljo, da vse svoje premoženje zapusti izključno oporočnemu dediču (kar je iz besedila oporoke tudi razvidno, kar izpodbijani sklep o dedovanju ne upošteva).

4. V delu, v katerem sodišče prve stopnje zakonitim dedičem ni priznalo pravice do nujnega dednega deleža, in v delu, v katerem ni sledilo njegovemu predlogu glede dedne nevrednosti oporočnega dediča, se je zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov (izrecno se sklicuje na kršitev členov 25 in 126 v zvezi 210 ZD) pritožil zakoniti dedič V. G., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da točko V ustrezno korigira in da ugotovi, da oporoka zaradi dedne nevrednosti oporočnega dediča ni veljavna (oziroma da se zakonitega dediča zaradi uveljavljanja dedne nevrednosti napoti na pravdo). Poudaril je, da ne drži, da zakoniti dediči nimajo pravice zahtevati nujnega dednega deleža, saj imata po členu 25/1 ZD tako zapustnikova mati kot njegova soproga pravico do nujnega dednega deleža, kar so na obravnavi zahtevali zakoniti dediči. Navedel je, da ne drži trditev sodišča prve stopnje, češ da med državo in oporočnim dedičem ni povezave. Država je s pozicije moči sama ustanovila »ustanovo«, ne da bi k ustanavljanju povabila zapustnikove sorodnike (zapustnik je za osebo, ki naj »ustanovo« ustanovi in vodi, določil svojo ženo), s čimer jim je nezakonito preprečila, da bi jo ustanovili sami. Zato naj bi bilo jasno, da gre za pravno kontinuiteto med državo in »ustanovo«. Ker gre za spor o dejstvih, bi ga moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo. Pomembno je tudi to, da je občina V. neposredni pravni naslednik države, sodišče pa ji je kljub dedni nevrednosti prisodilo volilo.

5. Zoper točko V izreka sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila dedinja J. V., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da zapustnikovi vdovi prizna nujni delež na premoženju, ki je predmet oporočnega dedovanja oziroma sklep v tej točki razveljavi. Ker se dedovanje glede premoženja vrnjenega v postopku denacionalizacije, če po zapustniku ni bil izdan sklep o dedovanju, uvede z dnevom zapustnikove smrti (odločba Ustavnega sodišča U-I-138/99), se po tem trenutku presoja krog zakonitih in nujnih dedičev. Po prvem odstavku 25. člena ZD je zapustnikov zakonec vedno njegov dedič, kar pomeni, da A. A. (N.) L. pripada nujni delež v višini ½ zakonitega, torej ¼ zapuščine. Ker je J. V. dedinja po slednji, je s svojim deležem vstopila v njene pravice. Podlago za to, da ima za svojo pravno prednico pravico uveljavljati nujni dedni delež predstavlja določba 134. člena ZD. V nadaljevanju se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS izraženega v odločbah U-I-138/99 in 82/01 in na določbo prvega odstavka 78. člena ZDen. Z ozirom na takšno stališče Ustavnega sodišča lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo zapustniku podržavljeno, tudi tisti, ki niso dediči po vstopni pravici, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom URS. Zato je potrebno pravico do nujnega deleža presojati na način, da se ugotovi razmerje dedičev, ki so v prišli v poštev za dedovanje po njem ob uvedbi dedovanja. V. točka sklepa o dedovanju je obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo samo z navedbo kroga nujnih dedičev ter stavkom, da zakoniti dediči ne sodijo v krog nujnih dedičev. Pri tem je izostala (hkrati pa je prišlo do nasprotja v obrazložitvi), zakaj zapustnikova vdova ni zakonita dedinja.

6. Zoper točko V in točko III/1 izreka sklepa so se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožili dediči E. F., N. F., S. F., Ad. F., F. F., Ar. F., J. J., M. S. in N. S., ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v tem delu razveljavi in odloči, da se sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa da samo odloči tako, da pritožnikom prizna pravico do nujnega deleža na premoženju navedenim v točkah I/1, I/2, I/3, I/5, I/6 in I/8 izpodbijanega sklepa. Poudarili so, da so kot zakoniti dediči po zapustnikovi ženi A. N. L. (ta status jim je bil priznan s pravnomočnim sklepom z dne 7. 6. 2001) v vlogi z dne 30. 3. 2011 podali izjavo, da uveljavljajo nujni delež na zapustnikovem premoženju, na katerem je bilo s sklepom z dne 29. 5. 2009 uvedeno oporočno dedovanje. Zapustnik je napisal oporoko glede premoženja, katerega lastnik je bil dne 3. 10. 1943. Slednji je umrl dne 17. 9. 1949 (njegova žena A. N. L. 4. 7. 1968), zapuščinski postopek po njem pa je bil uveden s predmetnim zapuščinskim postopkom leta 1995. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 29. 5. 2009 odločilo, da je potrebno glede dedovanja premoženja navedenega v oporoki uporabiti določbe Zakona o dedovanju (in ne določbe Zakona o denacionalizaciji, ker zapuščinski postopek po zapustniku še ni bil opravljen). Ob tem da je v skladu s 74. členom ZD na podlagi zapustnikove oporoke razglasilo oporočnega dediča, je spregledalo določbi 25. (ta določa, da je pokojnikov zapustnikov nujni dedič, če uveljavlja to pravico) in 27. člena ZD (ki določa, da je pravica do nujnega deleža dedna pravica). Ker je pravica do nujnega deleža premoženjska pravica, jo lahko uveljavljajo dediči nujnega dediči. Zato stališče sodišča prve stopnje, češ da so zakoniti dediči uveljavljali nujne deleže na premoženju, na katerem je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je last Univerzitetne ustanove, nerazumljivo, saj je bila slednja šele z izpodbijanim sklepom (točka III/1) razglašena za oporočnega dediča tega premoženja. Zmotno je tudi stališče, da pritožniki niso zakoniti dediči, ki bi sodili v krog nujnih dedičev. Sami so zakoniti dediči po ženi zapustnika, ki je slednjega preživela, ni pa doživela dedovanja po njem. Zato jim gre pravica do nujnega deleža, ki so jo v vlogi z dne 30. 3. 2011 tudi uveljavljali.

7. Pritožbe so bile ostalim dedičem poslane odgovor. Na pritožbo oporočnega dediča je odgovoril zakoniti dedič F. G., ki je predlagal njeno zavrnitev. Poudaril je, da je bilo o vprašanju razmejitve oporočnega in zakonitega dedovanja v predmetnem zapuščinskem postopku že pravnomočno odločeno (sklep Dd 308/1995 z dne 29. 5. 2009 v zvezi s sklepom I Cp 3901/2009 z dne 29. 9. 2010). Na pritožbi zakonitih dedičev po zapustnikovi ženi A. N. L. z dne 1. 3. 2012 je odgovoril oporočni dedič in pritožbenemu sodišči predlagal, da jo zavrne. Navedel je, slednji ne morejo uveljavljati nujnega dednega deleža (tudi sicer so vsi dedovali po zapustniku, zaradi česar ne bi bilo moč govoriti o prikrajšanju njihovega nujnega dednega deleža).

8. Pritožbe so neutemeljene.

9. Zapuščinsko sodišče je v predmetni zadevi s sklepom z dne 29. 5. 2009 odločilo, da se za v postopku denacionalizacije vrnjeno premoženje zapustnika, ki se nahaja v k. o. A in k. o. B (1) uvede zakonito dedovanje, za ostalo vrnjeno premoženje pa oporočno dedovanje. Ta odločitev je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3901/2009 z dne 29. 9. 2010. O vprašanju, katero premoženje je predmet zakonitega in katero oporočnega dedovanja, je bilo torej v tem postopku pravnomočno odločeno že pred izdajo predmetnega sklepa z dne 23. 9. 2011. Ker je z njim sodišče prve stopnje premoženje, ki je predmet zakonitega (enako seveda tudi oporočnega) dedovanja, v točkah I/4 in I/7 izreka le konkretno opredelilo („specificiralo“), in ugotovilo, kdo so zakoniti dediči (II. točka izreka), ki ga dedujejo, ga seveda ni moč izpodbijati s ponovnim odpiranjem vprašanja, ki je že pravnomočno rešeno. Ker zato pritožbena navajanja glede zapustnikove oporočne volje oziroma ničnosti zaplembenih odločb okupatorskih oblasti niso (več) relevantna (2) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo oporočnega dediča kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Glede (pritožbenih) navedb zakonitega dediča V. G. o dedni nevrednosti oporočnega dediča Univerzitetna ustanova X je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z opredelitvijo narave, nastanka, bistva in namena takšne pravne osebe jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj takšni očitki ne pridejo v poštev. Ob tem velja dodati, da je pritožnikovo stališče, češ da je država tista, ki je ustanovila omenjeno pravno osebo, zmotno oziroma vsaj nenatančno. Oseba, ki je ustanovila predmetno ustanovo (ustanovitelj), je bil zapustnik sam, ki je takšno svojo voljo izrazil v svoji oporoki z dne 3. 10. 1943 (ta predstavlja akt o ustanovitvi) (3), medtem ko je dala država po pristojnem ministrstvu „zgolj“ soglasje k takšni ustanovitvi (v skladu z zakonom je bila namreč dolžna presoditi, ali je ustanovitev takšne ustanove dopustna (4)). Nastanek predmetne ustanove (oporočnega dediča) je torej posledica zapustnikove (oporočiteljeve) volje (za primer njegove smrti) in ne volje države, kot poskuša to prikazati pritožnik. Iz teh razlogov je razlogovanje o dedni nevrednosti pravne osebe - ustanove (v kontekstu relevantnih primerov dedne nevrednosti, ki jih opisuje 126. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZD) že na abstraktno-splošni ravni povsem neprepričljivo (5).

11. Pritožbeno naziranje, ki so ga podali (zakoniti) dediči E. F., N. F., S. F., Ad. F., F. F., Ar. F., J. J., M. S., N. S., J. V. ter V. G., češ da so iz razloga, ker so zakoniti dediči zapustnikove soproge oziroma matere, ki sta slednjega preživeli in bi zato na delu zapuščine, s katerim je bilo oporočno razpolagano, lahko uveljavljali svoj nujni delež, tudi sami upravičeni do njega, ni pravilno. V konkretnem primeru je bilo potrebna vsa relevantna dednopravna vprašanja (s tem pa tudi glede upravičenosti do nujnega deleža) reševati primarno ob upoštevanju ustreznih (specialnih) določb Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDen) (6). Omenjeni zakon v prvem odstavku 78. člena določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, kar pomeni, da je to trenutek, ki je (7) relevantnen (tudi) za določitev kroga dedičev. Ker v konkretnem primeru takšno odločbo predstavlja šele izpodbijani sklep, je bil za določitev tega kroga relevanten trenutek smrti M. L. (prvi odstavek 123. člena ZD) (8). Za razliko od splošne ureditve po ZD, v skladu s katero pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD), pa je trenutek prehoda zapuščine na dediče po ZDen določen drugače. Drugi odstavek 78. člena omenjenega zakona namreč določa, da zapuščina, o kateri se odloča v postopkih denacionalizacije, na dediče zapustnika (denacionalizacijskega upravičenca) preide z dnem pravnomočnosti odločb(e) o denacionalizaciji (9). Če v tem trenutku dediči denacionalizacijskega upravičenca niso več živi (kot je to v konkretnem primeru, saj so tako njegova vdova kot mati oziroma sestra umrli pred tem), ti seveda ne morejo dedovati (10), ampak (po vstopni pravici) dedujejo njihovi dediči (11). Vse to velja v celoti tudi za konkretni primer. Ker zakoniti dediči (12) po v postopkih denacionalizacije zapustniku M. L. vrnjenega premoženja (seveda tistega, ki se v konkretnem primeru deduje na podlagi zakona in ne oporoke) niso ne zapustnikova vdova in ne mati (oziroma sestra), ampak so to njihovi zakoniti dediči (torej tudi pritožniki), je tudi okoliščina, ali lahko na delu zapuščine, ki je predmet oporočnega dedovanja, uveljavljajo nujni delež, odvisna „zgolj“ od odgovora na vprašanje, ali sami sodijo v krog nujnih dedičev, kot jih ZD opredeljuje v 25. členu (13). Da v ta krog ne sodijo, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (14) (tudi sicer pa pritožniki tega niti ne zatrjujejo). Z ozirom na navedeno do nujnega deleža niso upravičeni.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi vse pritožbe zakonitih dedičev kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Nepremičnine opredeljene v točki I/4 izreka izpodbijanega sklepa in denarna sredstva nastala z gospodarjenja z omenjenimi nepremičninami (točka I/7 izreka izpodbijanega sklepa).

(2) In se pritožbeno sodišče zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

(3) Glej določbe 5. - 8. člena Zakona o ustanovah (Uradni list RS, št. 60/1995, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZU).

(4) V 11. členu ZU so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo takšnega soglasja.

(5) Prav tako ni jasno niti, kako naj bi bila občina Vrhnika neposredni pravni naslednik R Slovenije.

(6) Glede preostalih vprašanj, ki jih določbe ZDen ne urejajo, pa se (po drugem odstavku 74. členu ZDen) uporabljajo določbe ZD.

(7) Glede na določbe ZD (ZDen pravnih posledic uvedbe dedovanja namreč ne ureja).

(8) Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-138/99 z dne 18.1.2001.

(9) Ker pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji zapuščine ni, (pred tem) tudi ne more preiti na dediče.

(10) Glej prvi odstavek 125. člena ZD. Ta govori sicer o trenutku uvedbe dedovanja, ki pa v primerih rednega dedovanja sovpada s trenutkom prehoda zapuščine na dediče.

(11) Glej 9. točko obrazložitve odločbo Ustavnega sodišča U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001, ki jo pritožnica J.V. z vidika konkretnega primera napačno povzema. Omenjena odločba je bila sprejeta v zvezi z 20. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98), ki ga je tudi razveljavila. Razveljavljeni člen je predvideval, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s čimer je določil drugačen krog dedičev. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da omenjena določba (ki torej določa drugačen krog dedičev, kot ga je določal pred tem, kakor tudi sedaj veljavni prvi odstavek 78. člena ZDen), v kolikor se nanaša na primere, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, nedopustno posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS. Pritožnica spregleda, da po M. L. takšnega zapuščinskega postopka pred tem ni bilo (posledično pa tudi ne pravnomočne odločbe o dedovanju). To pa za konkretni primer niti ni najbolj bistveno. Bistveno bolj pomembno je, da iz omenjene odločbe ustavnega sodišča seveda ne izhaja, da naj bi v primeru, ko takšnega zapuščinskega postopka ni bilo, dedovali tisti zapustnikovi zakoniti dediči, ki v trenutku pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji niso bili več živi. Za primere, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb niso več živi, je Ustavno sodišče RS (v tej isti odločbi) namreč jasno navedlo, da v skladu z (aktualno) določbo prvega odstavka 78. člena ZDen dedujejo dediči dedičev (popolnoma nič drugače pa seveda ne more biti, ko - kot v konkretnem primeru - pred tem zapuščinskega postopka ni bilo). Nadalje tudi ni jasno, kakšno povezavo s predmetnimi vprašanji naj bi imela zadeva U-I-82/01, na katero se pritožnica prav tako sklicuje.

(12) S tem pa tudi nujni dediči ne, saj dedovanje nujnih dedičev predstavlja le posebno obliko zakonitega dedovanja.

(13) Gre za posebnost dedovanja denacionaliziranega premoženja, ki je posledica okoliščine, da trenutka uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče, ne sovpadata. V primerih „rednega“ dedovanja pa trenutka sovpadata (glej prvi odstavek 123. in 132. člen ZD), zaradi česar je seveda relevantno, ali zapustnikov („neposredni“) zakoniti dedič (ki je postal dedič s trenutkom zapustnikove smrti) izpolnjuje pogoje za pridobitev nujnega deleža (v kolikor umre pred koncem zapuščinskega postopka njegova dedna pravica, katere sestavni del je tudi možnost uveljavljanja nujnega deleža na podlagi t. i. dedne transmisije preide na njegove dediče - glej 134. člen ZD, ki pa zaradi drugačne situacije, ne pride v poštev tudi v konkretnem primeru in se zato pritožnica J. V. nanj neutemeljeno sklicuje).

(14) Pritožbeni očitki pritožnice J. V. o pomanjkljivi in kontradiktorni obrazložitvi sodišča prve stopnje (ter posledični kršitvi določb ZPP) zato ne držijo.


Zveza:

ZD člen 25, 123, 123/1, 126, 132.
ZDen člen 25, 78, 78/1, 78/2.
ZU člen 5-8, 11.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MTkx