<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 2251/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.2251.2011

Evidenčna številka:VSL0067830
Datum odločbe:18.01.2012
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izbris iz sodnega registra - aktivni družbenik - aktivna legitimacija - materialno procesno vodstvo - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nova dejstva in dokazi - solidarna obveznost - zavod - ustanovitelj zavoda - solidarna obveznost zavoda in ustanovitelja - zamudne obresti

Jedro

Stranki lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, vendar le pod pogojem, če izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku. Navedena izjema za razliko od splošnega pravila, katerega cilj je v pospešitvi postopka, teži k zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Z interpretacijo pravnega standarda „krivde“ mora sodišče poskrbeti, da strankama v postopku ostane razumna možnost za uresničitev ustavne pravice do izjavljanja tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo.

Pomen prekluzije iz 286. člena ZPP je tako odvisna od vprašanja, kdaj je nastala potreba, da se aktivira materialno procesno vodstvo. Če so bili pogoji zanj izpolnjeni že na prvem naroku, pa sodnik svoje dolžnosti ni izpolnil, potem to ne more iti v breme strank

Določena je solidarna odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja. Iz ZZ izhaja pasivna solidarnost, ki je takšno obligacijsko pravno razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov kljub deljivosti obveznosti dolžan izpolniti upniku celo obveznost. Glede takšne obveznosti torej velja odgovornost obeh, glede njene izpolnitve pa izpolnitev enega ali drugega.

Izrek

I. Pritožbam tožeče stranke se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da sta toženki dolžni tožnikoma nerazdelno plačati:

- 30.053,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer zakonske zamudne obresti od zneska 7.202.008,75 za čas od 11.7.2003 do 31.12.2006 in zakonske zamudne obresti od zneska 30.053,45 za čas od 1.1.2007 dalje, v roku 15 dni,

- stroške postopka v znesku 8.701,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje,

višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

II. Pritožbi toženk se zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženki sta dolžni tožnikoma nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.008,02 EUR, v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni plačati prvotožnici vsaka po 15.026,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek prvotožeče stranke (za glavnico v višini 15.361,79 EUR) za zamudne obresti od dneva vložitve tožbe ter v delu tožbenega zahtevka, v katerem je prvotožnica zahtevala solidarno izpolnitev obveznosti), je sodišče zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek drugotožnika. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da prvotožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, drugotožeča pa je dolžna prvo toženi stranki povrniti 6.498,01 EUR pravdnih stroškov, drugo toženi pa 2.809,31 EUR pravdnih stroškov.

2. Pravdni stranki sta proti sodbi vložili pravočasne pritožbe, tožnika pa tudi proti navedenemu sklepu.

3. Tožnika uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni podana aktivna legitimacija drugotožnika. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/2000 z dne 9.10.2002 velja domneva, da so vsi družbeniki izbrisane družbe njeni univerzalni pravni nasledniki. Do nasprotnega dokaza to pomeni, da so vsi univerzalni pravni nasledniki družbe tudi aktivni družbeniki. Vsi družbeniki izbrisane družbe imajo zato aktivno legitimacijo za vtoževanje terjatev izbrisane družbe dokler nasprotna stranka ne poda trditev in predlaga dokazov o nasprotnem. Trditev v tej smeri pa toženi stranki nista podali. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kršilo načelo odprtega sojenja. Vse do konca glavne obravnave ni pojasnilo, kaj šteje za odločilno glede vprašanja aktivne legitimacije drugotožnika. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede solidarne obveznosti obeh toženk. Po mnenju tožnikov ta izhaja že iz določb Zakona o zavodih in poravnave, v katerih sta nastopali tako Republika Slovenija kot Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Ne glede na navedeno pa sta toženki dolžni plačati tožnikoma vtoževani znesek solidarno po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Opozarjata, da določba 2. odst. 49. člena Zakona o zavodih (ZZ) pomeni zgolj in samo to, da je ustanovitelj (drugotoženka) odgovorna za zavodove obveznosti poleg zavoda – torej solidarno. V skladu s 1. odst. 414. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost. Ob stališču sodišča prve stopnje v primerih denarnih terjatev solidarna obveznost dolžnikov sploh ne bi več prišla v poštev. Opozarja, da je s solidarnostjo zagotovljena večja varnost pred insolventnostjo katerega od dolžnikov. V zvezi s tem opozarjata na nasprotje v izpodbijani sodbi, ko sodišče prve stopnje navaja, da ima prvotožeča stranka terjatev do prve tožene stranke v višini 30.053,45 EUR in ko navaja, da tudi drugo tožena stranka, kot ustanovitelj prvo tožene stranke kot javnega zavoda, v celoti odgovarja za obveznost kot jo ima prvo tožena stranka do prvo tožeče stranke. Iz navedenih razlogov tako izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti prvo tožene stranke in drugo tožene stranke. Napačna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 11.7.2003 dalje. Iz tretjega člena poravnave z dne 24.12.1999 izhaja, da bi morala prvo tožena stranka pri sodnem izvedencu naročiti izdelavo cenitve, česar pa ni storila. Tožnika nista mogla oceniti vrednosti izvedenih del, saj nista bila lastnika zgradbe oziroma njena upravnika, zgradbe pa tudi nista imeli v posesti, da bi sodnemu izvedencu omogočila ogled zgradbe. Enako velja tudi glede pogoja pridobitve gradbenega dovoljenja. Tudi, če bi se sledilo stališču sodišča, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, bi bilo treba na podlagi določil ZOR ugotoviti, da sta bili toženi stranki obveznost dolžni izpolniti, ko sta ju tožeči stranki k temu pozvali, bodisi pisno oziroma z izven sodnim opominom ali z začetkom sodnega postopka za plačilo obveznosti, kar pomeni najkasneje z vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe. Bilo bi v nasprotju s temeljnimi načeli, če bi sodišče toženkam nudilo pravno varstvo tako, da tožnikoma ni bi priznalo pravice do plačila zakonskih zamudnih obresti iz razloga, ker se ni izvedla cenitev izvedenih gradbeno-obrtniških del po sodnem izvedencu, kar pa bi morali zagotoviti toženki sami. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Pritožbo zaključujeta s pritožbenim predlogom pritožbenemu sodišču, da naj izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Prvotoženka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v 1. točki izreka tako, da zavrne tožbeni zahtevek proti prvotožeči stranki, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožečo stranko pozvalo, naj dopolni dejstva in dokaze, kršilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stranke lahko navedejo nova dejstva in predložijo nove dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo le v primeru, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V ZPP ni nikakršne omejitve z načelom iskanja materialne resnice, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je že pri vložitvi tožbe razpolagala z vsemi dejstvi in dokazi, ki jih je predložila v pripravljalni vlogi 3.6.2009. Prvotoženka se je že v odgovoru na tožbo spustil tudi v vsebinsko obravnavanje stvari in se ni omejil le na ugovor zastaranja. Sodišče je torej protipravno omogočilo tožeči stranki, da dopolni tožbo. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker je oprlo svojo sodbo na izvedensko mnenje izvedenca V. B., ki je nestrokovno, nepopolno, subjektivno in pristransko. Dejanske količine porabljenega materiala je ugotovil na podlagi ugibanja. Iz poravnave izhaja, da naj bi izvedenec opravil cenitve opravljenih del na podlagi gradbene knjige in ne iz projektnih skic, slik ter ugibanj o tem, kakšna dela naj bi bila narejena in v kakšnem obsegu. Tožeča stranka ni uspela dokazati količin porabljenega materiala. Nestrokovnost izvedenskega mnenja izkazuje tudi njegova navedba, da so cene primerne za leto 1996. Takšno vrednotenje tržnih cen je nestrokovno in pavšalno. Izvedensko mnenje ne temelji na verodostojnih podatkih temveč na subjektivnih in neutemeljenih ugibanjih izvedenca. Sodišče je v skladu s 4. odst. 74. čl. ZOR štelo, da se je odložni pogoj uresničil, ob tem pa je popolnoma spregledalo, da ostali pogoji iz poravnave niso bili izpolnjeni. Pri tem ni upoštevalo, da je bil prizidek črna gradnja. Pritožnik nikoli ni bil lastnik predmetne parcele, zato tudi nikoli ni bil aktivno legitimiran za vložitev gradbenega dovoljenja. Vlogo za gradbeno dovoljenje bi morala vložiti drugotožena stranka. Prvotoženka tako ni imela vpliva na izpolnitev odložnega pogoja. Sodišče je pri ugotavljanju višine opravljenih del nepravilno upoštevalo vse gradbene dnevnike, ne glede na to, ali so bili kasneje s strani nadzornega organa investitorja podpisani ali ne. Jasno in logično je, da ni bil namen pravdnih strank, da vrednost del izvedenec oceni na podlagi vseh gradbenih del, saj bi to pomenilo, da lahko tožeča stranka predloži izvedencu poljubne gradbene dnevnike oziroma, da tožeča stranka enostransko določi obseg del. Sodišče bi morala z zaslišanjem obeh pravdnih strank ugotoviti, kakšen je bil namen dogovora v izvensodni poravnavi.

5. Druga toženka uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženko v celoti zavrne. Po pravilnem razumevanju določbe 2. odst. 49. člena ZZ ustanovitelj ni tisti, ki neposredno plačuje obveznosti iz naslova zavodovih poslovnih ali neposlovnih razmerjih, ampak mora zavodu zagotoviti sredstva zanje, zavod pa s temi sredstvi lahko razpolaga in z njimi tudi odgovarja za svoje obveznosti. Določba 2. odst. 49. člena ZZ v tem kontekstu lahko pomeni le to, da je ustanovitelj odgovoren za zavodove obveznosti poleg zavoda, ne pa namesto njega, zato je izpodbijana odločitev nepravilna. Drugotoženka ni v nobenem poslovnem ali neposlovnem razmerju s pravnim prednikom tožeče stranke, zato za obveznosti iz navedenih poslovnih razmerjih ne more biti odgovorna. Obveznosti iz sklenjene poravnave je nase prevzela zgolj prvotoženka. Napačne so trditve tožnice tako o pogodbenem temelju obveznosti kot tudi o pravnem temelju neupravičene pridobitve. Napačno je stališče sodišča, da je moralo opraviti materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP, saj to ne pomeni, da sodišče stranko, ki ni bila dovolj skrbna, da bi vsa dejstva in dokaze navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo, pozove na dopolnitev navedb oziroma predložitev dokazov. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo ugovora prekluzije zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Zmotna je tudi razlaga sodišča, da je prvotožena stranka s sklenjeno izvensodno poravnavo sprejela zavezo plačila tudi tistih del iz situacije, ki niso bila potrjena. Izvensodna poravnava je bila sklenjena pod odložnimi pogoji, ki pa nikoli niso bili izpolnjeni zato poravnava ni nikoli vstopila v veljavo.

6. Tožnika sta odgovorila na pritožbi vsake od toženk in predlagala njuni zavrnitvi.

7. Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke. Meni, da je njena interpretacija 2. odst. 49. čl. ZZ napačna. Tudi iz sodne prakse jasno izhaja, da ustanovitelj zavoda odgovarja solidarno za njegove obveznosti. V konkretnem primeru ni bila podana nobena izjema, ki bi izključevala odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda. To pa skladno s stališčem sodne prakse pomeni, da je odgovornost ustanovitelja za obveznost zavoda solidarna.

8. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožbi toženk pa sta neutemeljeni.

9. Tožeča stranka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da drugotožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbenega zahtevka, ki je bil predmet presoje v tej zadevi. Drugotožnik je eden od družbenikov družbe G. d.o.o., ki je prenehala obstajati z izbrisom iz sodnega registra 23.10.2001, na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS št. 54/99, ZFPPod). Sodišče prve stopnje se je pri presoji aktivne legitimacije drugotožnika pravilno sklicevalo na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. oktober 2002, po katerem velja, da družbeniki izbrisane gospodarske družbe vstopijo v vse premoženjske pravice in obveznosti izbrisane gospodarske družbe in so torej njeni univerzalni pravni nasledniki. Velja torej domneva, da so vsi družbeniki prevzeli obveznosti izbrisane družbe in tudi njene premoženjske pravice oziroma, da so vsi družbeniki t.i. aktivni družbeniki. Za univerzalne pravne naslednike družbe se torej štejejo vsi družbeniki, dokler se ne dokaže nasprotno. Pravni interes za takšno dokazovanje bodo imeli prvenstveno družbeniki izbrisane družbe glede vprašanja prevzema obveznosti plačila izbrisane družbe, ne pa tudi glede vstopa v premoženjske pravice izbrisane gospodarske družbe. Takšen interes bi lahko imeli dolžniki terjatev izbrisane družbe. V obravnavani zadevi pa to vprašanje ni bilo sporno, zato je prvostopenjsko sodišče preseglo svoja pooblastila, ko je samo ugotavljalo, ali ima drugotožnik položaj aktivnega družbenika. Pravilno je zato drugotožnikovo stališče, da je vstopil v premoženjske pravice izbrisane družbe G. d.o.o. oziroma da je njen univerzalni pravni naslednik in da je zato podana njegova aktivna legitimacija za vložitev tožbe, ki je bila predmet presoje v tem pravdnem postopku.

10. Toženki uveljavljata bistveno kršitev določb postopka in sicer napačno uporabo načela materialnega procesnega vodstva in kršitev določb 286. čl. ZPP. V skladu s 1. odst. 286. čl. ZPP morata stranki najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb. Cilj navedenega pravila je, da z grožnjo prekluzije stranki vzpodbudi k pravočasnemu navajanju dejstev ter s tem pripomore k pospešitvi in koncentraciji postopka (11. člen ZPP). Vendar to pravilo ni absolutno in je od njega v utemeljenih primerih mogoče odstopiti. Tako lahko stranki tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, vendar le pod pogojem, če izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti na prvem naroku (4. odst. 286. čl. ZPP). Navedena izjema za razliko od splošnega pravila, katerega cilj je v pospešitvi postopka, teži k zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Z interpretacijo pravnega standarda „krivde“ mora sodišče poskrbeti, da strankama v postopku ostane razumna možnost za uresničitev ustavne pravice do izjavljanja (22. člen Ustave Republike Slovenije) tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo. Načelo materialnega pravdnega vodstva pa je določeno v določbi 285. čl. ZPP, ki se glasi: Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank ob pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se da vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Dolžnost sodišča torej je, da v okviru materialnega pravdnega vodstva opozori stranko na manjkajoče navedbe. Tako tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti zato, ker stranka ni navedla kakšnega pravnorelevantnega dejstva, pa pred tem na to ni bila opozorjena (1). Pomen prekluzije iz 286. člena ZPP je tako odvisna od vprašanja, kdaj je nastala potreba, da se aktivira materialno procesno vodstvo. Če so bili pogoji zanj izpolnjeni že na prvem naroku, pa sodnik svoje dolžnosti ni izpolnil, potem to ne more iti v breme strank (2). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje šele v ponovljenem postopku pozvalo tožnika, da naj navedeta oziroma konkretno opredelita dela v zvezi z prizidkom, ki so predmet vtoževane terjatve. Glede na navedeno tožnika pri navedbi teh dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za pravnorelevantne, nista prekludirana. Ne glede na navedeno pa je treba navesti, da navedeno dejstvo v prvotnem razveljavljenem prvostopenjskem postopku ni bilo sporno. Tako toženki nista trdili, da dela po situaciji niso bila opravljena, njun ugovor nenastanka denarne obveznosti je temeljil na trditvah, da dela niso bila naročena (pripravljalna vloga z dne 12.5.2004) in da so bila opravljena nestrokovno (trditev o nestrokovnosti opravljenih del ni bila nikoli substancirana). Že iz tega razloga je bilo tožnikoma dopuščeno navajanje novih dejstev in dokazov v zvezi z dejstvom opravljenih del zaradi izpolnjenosti pogojna nekrivde tudi še v ponovljenem postopku.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (te dejanske ugotovitve pa tudi med strankama niso sporne), da je med pravdnima strankama obstajal spor glede obveznosti plačila izvedenih del na prizidku D. B. Pravni prednik tožnikov in prvotoženka sta sklenila poravnavo, s katero sta uredila svoje medsebojne pravice in obveznosti. Dogovorila sta se, da bo prvotožena stranka pravnemu predniku tožeče stranke poravnala opravljena dela po cenitvi sodnega izvedenca, to pa, ko bo prvotožena stranka pridobila gradbeno dovoljenje za D. B. in izbrala novega izvajalca gradbeno obrtniških del, ki bo opravljena dela pravnemu predniku tožeče stranke njemu poravnal. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bila s poravnavo jasno določena obveznost plačila opravljenih del, višino plačila sta stranki soglasno vezali na cenitev sodnega izvedenca, rok plačila pa odmaknili z nadaljnjimi pogoji, vezanimi na pridobitev gradbenega dovoljenja in izbiro novega izvajalca gradbeno obrtniških in instalacijskih del. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnitev pogojev pridobitve gradbenega dovoljenja in izbire novega izvajalca v izključni sferi toženih strank, saj tožeča stranka oziroma njen pravni prednik na njuno izpolnitev ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Pravilno je tudi zaključilo, da ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje abstraktni dejanski stan iz 4. odst. 74. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja in tudi ni zaprosila za njegovo izdajo, niti potem, ko je za to odpadla ovira, ki jo je sama navedla, to je, da je bil del nepremičnine, na katerem je prizidek stal, v tuji lasti. Prav tako tožena stranka ni izbrala novega izvajalca gradbenih del, ampak je nepremičnino že pred vložitvijo tožbe odsvojila. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke o neizpolnjenosti vseh pogojev iz omenjene poravnave. Ker je bila pogodbenica poravnave prvotoženka, pa je neutemeljena tudi njena pritožbena trditev, da bi morala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložiti drugotoženka.

12. Pravdni stranki sta se v pogodbi o poravnavi dogovorili, da bo prvotoženka poravnala opravljena dela (gradbena knjiga – novogradnja) kot jih bo ocenil sodni izvedenec. S tem sta bila določena oba parametra (količina in cena) za določitev pogodbene obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo obseg opravljenih del, kot ta izhajajo iz gradbenih dnevnikov. Izvedenec je ugotovil, da so bila dela po situaciji z dne 30.6.1996 in so navedena v gradbenih dnevnikih dejansko opravljena. Da dela (in katera) niso bila opravljena, tožena stranka ni ugovarjala. Če je tako, je brezpredmeten pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati tistih gradbenih del iz dnevnikov, ki jih prvotoženka ni potrdila. Potrjenost oziroma nepotrjenost gradbenih dnevnikov na obseg opravljenih del, ki si jih je tožena stranka obvezala plačati, ne vpliva. Pritožbeni očitek prvotoženke, da je izvedensko mnenje nestrokovno, nepopolno, subjektivno in pristransko, je pavšalen in neutemeljen. Glede ugotovitve količin je izvedenec upošteval omenjeno dokumentacijo, prav tako pa tudi cene za enoto, pri čemer je nekatere analiziral in štel, da so glede na čas izdaje situacije primerne. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovitev sodnega izvedenca, v odsotnosti substancirane oziroma dokazne podprte kritike izvedenskega mnenja s strani tožene stranke, pravilno povzelo kot svoj zaključek.

13. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja obveznost tožene stranke po poravnavi z dne 24.12.1999 znesek 30.053,45 EUR. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre tako za obveznost prvotožene stranke, kot tudi za obveznost drugotožene stranke. Ni sporno, da je prvotoženka javni zavod, ki ga je ustanovila drugotoženka (Odlok o ustanovitvi Centra šolskih in obšolskih dejavnosti – Uradni list RS, št. 53/92). Iz določbe 2. odstavka 49. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91) izhaja, da je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda povezane z izvajanjem javne službe, če z zakonom ali aktom o ustanovitvi ni določeno kaj drugega. Niti zakon niti omenjeni akt o ustanovitvi prvotoženke navedene odgovornosti ne urejata drugače. To pa pomeni, da je določena solidarna odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe samo zapisalo, da terjatev tožeče stranke tudi do drugotožene stranke znaša 30.053,45 EUR. Iz ZZ torej izhaja pasivna solidarnost. Takšno je tudi stališče sodne prakse (3). Pasivna solidarnost pa je takšno obligacijsko pravno razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov kljub deljivosti obveznosti dolžan izpolniti upniku celo obveznost (414. člen ZOR). Glede takšne obveznosti torej velja odgovornost obeh, glede njene izpolnitve pa izpolnitev enega ali drugega. Napačna je zato odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je kljub zaključku, da tudi obveznost drugotožene stranke znaša 30.053,45 EUR, naložilo vsaki od toženk plačilo polovice navedenega zneska. To pogojuje ustrezno spremembo izpodbijane odločitve.

14. Tožeča stranka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi pogodbenika poravnave nista določila roka za izpolnitev obveznosti. Pravilno je tudi povzelo določbo 324. člena ZOR, po kateri v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Obrestni del tožbenega zahtevka je zavrnilo zato, ker je štelo, da tudi v času vložitve tožbe višina obveznosti toženih strank ni bila določena. Takšno stališče je napačno. Tožeča stranka je z vložitvijo tožbe na plačilo denarnega zneska določila višino obveznosti toženih strank. S tožbenim pozivom na izpolnitev denarne obveznosti, je obveznost plačila zapadla. Z navedenim dnem so tako nastopili učinki in posledice zamude. Od zamude dalje pa je upnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti (1. odstavek 277. člena ZOR). Glede na navedeno tožnikoma pripadajo zakonske zamudne obresti od 11.7.2003 oziroma od dneva vložitve tožbe.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja aktivne legitimacije drugotožnika, glede opredelitve vtoževane obveznosti kot solidarne obveznosti obeh tožencev ter glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je bilo zato treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

16. Sprememba izpodbijane sodbe pa je pogojevala tudi spremembo sklepa o stroških. Tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški. Toženki sta ji zato dolžni povrniti vse stroške prvostopenjskega postopka in tudi vse pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Toženki sta nerazdelno dolžni plačati tožnikoma prvostopenjske pravdne stroške v znesku 8.701,58 EUR. Navedeni stroški predstavljajo strošek vložitve tožbe in drugih odvetniških storitev, ki so nastali do razveljavljene sodbe prvostopenjskega sodišča z dne 12.4.2005 v skupnem znesku 1.575,88 EUR. Stroške pritožbe zoper navedeno sodbo v znesku 1.151,70 EUR ter revizijske stroške v znesku 1.394,05 EUR, hkrati pa tudi stroške ponovljenega postopka v skupnem znesku 4.579,96 EUR. Ti se nanašajo na strošek odvetniških storitev v znesku 3.085,84 EUR, strošek izvedenine v znesku 1.035,78 EUR ter strošek kilometrine v znesku 458,43 EUR. Navedene stroške sta toženki dolžni plačati tožnikoma v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Toženki pa sta dolžni tožnikoma povrniti tudi stroške tega pritožbenega postopka v skupnem znesku 2.008,02 EUR. Navedeni stroški predstavljajo strošek sestave pritožbe, poročila stranki in strošek potrdila o pravnomočnosti, materialne stroške (2%) in 10% povišek v skladu z 9. členom Odvetniške tarife. Od odmerjenih stroškov pa je bilo treba priznati tudi DDV (20%). Prav tako je strošek tega pritožbenega postopka strošek sodne takse v znesku 607,77 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožnikoma ni priznalo stroškov odgovorov na pritožbi prvo in drugotoženke. V obeh zgolj ponavlja trditve iz prvostopenjskega postopka, zato navedeni strošek ni mogoče šteti za potreben strošek (1. odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) (odločbi Ustavnega sodišča RS UP-108/04 z dne 8.9.2005 in UP-312/03 z dne 15.9.2005).

(2) prim. dr. Mile Dolenc, Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, PP št. 13-14/2007

(3) Odločbi Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 622/2006, sklep VIII Ips 56/2000, odločba Višjega sodišča I Cpg 1278/1998


Zveza:

ZZ člen 49, 49/2.
ZOR člen 74, 74/4, 324, 414.
ZPP člen 11, 285, 286, 286/1, 286/4.
Datum zadnje spremembe:
11.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyNTQz