<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 776/2010
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.776.2010

Evidenčna številka:UL0004196
Datum odločbe:08.03.2011
Področje:RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - KULTURA - JAVNI ZAVODI
Institut:direktor javnega zavoda - imenovanje direktorja javnega zavoda - diskrecijska pravica - javnopravna stvar - sodno varstvo

Jedro

Pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Minister ima široko pravico proste presoje, ali bo katerega izmed tistih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbral. Odločitev je v celoti pravno vezana le glede (ne)izbire kandidatov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo. Med tistimi, ki razpisne pogoje izpolnjujejo in so ocenjeni kot primerni, pa temelji izbira na diskrecijski pravici odločevalca. Merila za presojo niso zakonsko določena, odločitev je v tem pogledu prosta in vezana le z namenom danega pooblastila. Izbira se opravi v posebej predpisanem postopku (ZZ, ZUJIK), v katerem se, v skladu s 4. členom ZUP, pravila upravnega postopka uporabljajo smiselno. Skladno s pravno naravo odločitve je sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, saj ga po določbah 36. člena ZZ lahko z uspehom uveljavlja le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka in zato, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrica, pristojna za kulturo, je z odločbo št. 0141-1/2010/35 z dne 31. 5. 2010, na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07-ZUJIK-UPB1, 56/08 in 4/10, v nadaljevanju: ZUJIK), za direktorja javnega zavoda Muzej (v nadaljevanju: M.), z dnem 1. 6. 2010, za obdobje petih let, imenovala mag. A.A. Tožnika je z obvestilom o izidu razpisa št. 0141-1/2010/36 z dne 31. 5. 2010 na podlagi 36. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 do 127/06-ZJZP, v nadaljevanju: ZZ) seznanila z odločitvijo, da za zasedbo delovnega mesta direktorja ni izbran, ga obvestila o svoji izbiri in poučila o pravici do pregleda razpisnega gradiva ter o pravici do sodnega varstva.

Tožnik se z navedenima aktoma ne strinja, zato vlaga tožbo na njuno odpravo iz razlogov po prvem odstavku 36. člena ZZ ter iz razloga kršitve prepovedi diskriminacije iz 3. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS, št. 50/04 do 61/07, v nadaljevanju: ZUNEO) ter kršitve enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), zlasti glede dostopnosti do delovnih mest (49. člen Ustave). V razpisu so bili navedeni posebni pogoji, ki jih morajo, poleg splošnih pogojev, izpolnjevati kandidati. Splošni pogoji niso bili navedeni, čeprav bi, po mnenju tožnika morali biti vnaprej znani, določeni in javno objavljeni. Tožniku tako splošni pogoji niso bili znani, niti mu ni bilo oziroma mu ni moglo biti znano, na podlagi katerih meril in kriterijev se bodo v postopku presojali in ocenjevali kriteriji poznavanje področje dela muzeja in sposobnost organiziranja in vodenja dela. Iz izpodbijanega obvestila in odločbe izhaja, da je tožena stranka za ocenjevanje uporabila kriterije, ki jih v razpisu ni določila ter da so bili kandidati z njimi prvič seznanjeni šele z obvestilom po končani izbiri. Uporabljeni kriteriji in merila niso določeni niti v Sklepu o ustanovitvi javnega zavoda. Ocenjevanje je opravila razpisna komisija, ki jo je s sklepom imenovala ministrica, ne da bi za to imela podlago v zakonu. Predložitve programa delovanja M. v razpisnem postopku ne zahteva noben pravni akt. Gre za akt, ki ga sprejme kandidat po tem, ko je imenovan, še zlasti pa od kandidatov ni mogoče zahtevati njegove priprave, ker niso seznanjeni z obsegom razpoložljivih finančnih sredstev in usmeritvami tožene stranke kot delodajalca. Tožniku so bila v razpisnem postopku postavljena vprašanja, ki jih je tožena stranka, kot izhaja iz obvestila, v nasprotju z objavljenim razpisom in Sklepom o ustanovitvi M. navedla kot bistvena razpisna merila. Eno takih je bilo tudi vprašanje o pridobivanju lastnih sredstev za izvajanje javne službe. V postopku so bila tožniku postavljena tudi politično-ideološka vprašanja v zvezi s projektom B., ki je izrazito povezan s politično-ideološkim prepričanjem v Sloveniji in z vprašanji, ki že desetletja razdvajajo slovenski narod. Pod navidez nevtralnimi kriteriji je tožena stranka preverjala tožnikovo politično in ideološko prepričanje, pri čemer pa enakih vprašanj izbranemu kandidatu ni postavila. V obvestilu je tožena stranka zapisala, da “je kandidat v svoji predstavitvi programa prevečkrat poudarjal delo v njegovem sedanjem mandatu“, pri čemer je splošno znano, da je tožnikov prvi mandat v prvi vrsti javno in medijsko zaznamoval prav projekt B.. Da je ta projekt v postopku izbire pomenil obremenilni kriterij za tožnika, nazorno dokazuje tudi reakcija Sveta M., ko je bilo treba sprejeti sklep o dodatnih sredstvih, ki jih je M. prek tožene stranke nakazalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (priložena el. pošta v zvezi s korespondenčno sejo sveta). Kandidati so bili o izbiri obveščeni po poteku roka iz 35. člena ZZ. Razpisna komisija je bila imenovana s sklepom ministrice na podlagi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za kulturo, ki ustreznih podlag za imenovanje komisije ne vsebuje. Z njim tudi niso določeni kriteriji in merila za ocenjevanje kandidatov, zato bi bilo pričakovati, da bodo ta merila oblikovana vsaj s sklepom o imenovanju komisije. V postopku imenovanja direktorjev javnih zavodov se uporabljajo pravila ZUP. Po njem pa (31. člen) lahko postopek vodi in v njem odloča samo oseba, ki izpolnjuje za to predpisane pogoje. Obvestilo in odločbo je izdala ministrica, ki teh pogojev ne izpolnjuje, saj strokovnega izpita ni opravila. Ministrica je izbiro kandidata opravila dne 14. 4. 2010, ne da bi svojo izbiro s čemerkoli utemeljila. Zlasti ni obrazložila, na podlagi katerih meril in kriterijev je posredovala Strokovnemu svetu in Svetu M. v mnenje imenovanega kandidata. Svet M., ki je v zadevi podal svoje mnenje, je bil sestavljen v nasprotju s prvim odstavkom 42. člena ZUJIK in prvim odstavkom 16. člena Sklepa o ustanovitvi M., ker v njem ni bilo enega predstavnika ustanovitelja – strokovnjaka s področja financ in pravnih zadev. Nezakonito sestavljen organ pa ne more podajati pravno veljavnih mnenj. Iz obvestila sicer izhaja, da sta bili podani mnenji obeh organov javnega zavoda. Do mnenj bi se ministrica v obrazložitvi odločb morala vsebinsko in argumentirano opredeliti, česar ne stori. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ker bi bila izbira ob preučitvi mnenj lahko drugačna. Sicer pa tožnik meni, da je bil izbrani kandidat glede na reference in izkušnje po razpisnih pogojih, merilih in kriterijih (objavljanih in neobjavljenih) neupravičeno ocenjen z večjim številom točk kot tožnik oziroma bil izbran za direktorja M. Na tej podlagi tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da ugotovi nezakonitost razpisa, izpodbijano odločbo o imenovanju in izpodbijano obvestilo o izidu razpisa odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. (Pozitivni) mnenji strokovnega sveta in sveta M. je, kot izhaja tudi iz posredovane spisne dokumentacije, prejela 31. 5. 2010 in izpodbijana akta izdala še istega dne. Po sklepu Vlade št. 01004-1/2008/33 z dne 23. 4. 2009 lahko pred imenovanjem direktorjev v javnih zavodih, javnih agencijah in javnih skladih pristojni minister pridobi tudi mnenje področnega kadrovsko-akreditacijskega sveta. Tako je kadrovsko akreditacijski svet s področja kulture in pravosodja v okviru svoje pristojnosti podal (pozitivno) mnenje o kandidatu mag. A.A. Mnenje ni zavezujoče in zato zakonitost postopka tudi v tem pogledu ni vprašljiva. Postopek izbire oziroma imenovanja je bil izveden pravilno in zakonito. Splošne pogoje za zasedbo delovnega mesta določa Zakon o delovnih razmerjih. Oseba, ki kandidira za prosto delovno mesto, mora dopolniti starost 15 let oziroma mora biti poslovno sposobna. Gre za splošno poznane pogoje, ki jih mora zadostiti posameznik, da lahko kandidira za katerokoli razpisano delovno mesto in niso vezani na naravo delovnega mesta. Njihovo morebitno nepoznavanje kandidatov za direktorja M. ni postavilo v neenak položaj, kaj šele, da bi ogrozilo njihovo pravno varnost. - Glede očitka neenake dostopnosti razpisanega delovnega mesta tožena stranka pojasnjuje, da je bila v postopku razpisa za vse kandidate zagotovljena dostopnost pod enakimi pogoji, tako da je bila zagotovljena izbira kandidata, ki je za opravljanje razpisanih delovnih nalog najbolje strokovno usposobljen. Presoja glede kriterijev, ki so vezani na naravo in potrebe razpisanega delovnega mesta pa je pridržana toženi stranki. V ta namen je bila imenovana posebna razpisna komisija s strokovnjaki s področja dela ministrstva, s poznavanjem področja muzejev in prava. Njen namen je zagotavljanje strokovne podpore ministrici pri njeni odločitvi. Merila in kriterije za preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov je komisija pripravila vnaprej. Vnaprej je za vsakega kandidata kot pripomoček pripravila poenoteno preglednico za ugotavljanje usposobljenosti in vprašanja, ki jih je na razgovoru postavila vsakemu kandidatu. Na podlagi dokumentacije in dokazil ter razgovora je podala mnenje, ki ga je vsebinsko podrobno utemeljila. Zato o vnaprej določeni in predvideni izbiri ni moč govoriti. V pristojnosti razpisne komisije je, da se samostojno odloči o metodah preverjanja strokovne usposobljenosti. Merila in kriteriji, ki jih je določila komisija so bili določeni vnaprej in so dejansko odražali potrebe del in nalog razpisanega delovnega mesta ter kandidatov niso postavljali v neenak položaj. - V postopku izbire predložitev programa delovanja M. za mandatno obdobje ni bila zahtevana, kot zatrjuje tožnik. Komisija je vprašanja zastavljala, ne v smislu programa dela iz 3. točke prvega odstavka 11. člena ustanovitvenega akta M., temveč v smislu vizije, ki jo ima kandidat glede na nadaljnji razvoj izvajanja nalog javne službe M. Gre za skupek nalog, idej, vizij, rešitev, poti za uresničevanje ciljev, ki jih vidi kandidat tako v vsebinskem, finančnem, kadrovskem in pravnem področju in da slutiti, kako bo kandidat ob morebitnem imenovanju opravil zahtevno nalogo vodenja javnega zavoda. - V zvezi z očitkom prekoračitve roka iz 35. člena ZZ tožeča stranka pojasni, da se ob upoštevanju specialne ureditve po ZUJIK, po kateri je pred imenovanjem treba pridobiti mnenji strokovnega sveta in sveta javnega zavoda, in ki za podajo predhodnega mnenja določa 30-dnevni rok, rok za izdajo obvestil kandidatom, določen v ZZ, ustrezno podaljša. Očitek je še toliko bolj neumesten, ker je bil razgovor s tožnikom, iz razlogov na njegovi strani, opravljen pozneje kot razgovor z drugimi kandidati. - Neutemeljeno je po mnenju tožeče stranke tudi stališče, da ministrica ne izpolnjuje pogojev za odločanje v upravnem postopku. Z nastopom funkcije je namreč pridobila zakonsko pooblastilo za odločanje v zadevah iz stvarne pristojnosti in zato strokovnega izpita iz upravnega postopka ne potrebuje (28. člen ZUP). - Neutemeljeni so tudi očitki o nepravilni sestavi sveta javnega zavoda. Svet je sestavljen skladno z 42. členom ZUJIK ter 16. členom Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda M. Mnenji sta pozitivni, zato potrebe po dodatnem utemeljevanju ni bilo. Svetu in strokovnemu svetu javnega zavoda je tožena stranka poslala prijave vseh kandidatov, ki so izpolnjevali formalne pogoje in bili povabljeni na razgovor, tako da sta si organa lahko neodvisno in samostojno ustvarila mnenje o kandidatih. Tožena stranka na mnenje sveta in strokovnega sveta ni vezana in poudarja, da gre za diskrecijsko odločitev, ki je v izpodbijanih aktih tudi ustrezno obrazložena. - Nasprotuje tudi tožbeni navedbi, da izbrani kandidat nima dovolj referenc in izkušenj za zasedbo delovnega mesta direktorja. Iz ocenjevalnih listov kandidatov je razvidno, da so vsi sklopi podrobno obrazloženi in izključno število prejetih točk na razgovoru ni bilo merodajno za izbiro. Iz obrazložitve ocenjevalnega lista tožeče stranke je razvidno, da je komisija po opravljenem razgovoru menila, da je „primeren kandidat za direktorja javnega zavoda M.“. Ministrica pa je svojo odločitev o izbiri tehtno in podrobno obrazložila. Tožena stranka zato meni, da je bil postopek izpeljan v celoti zakonito. Glede na to, da imajo kandidati, ki so se prijavili na razpis, ob izpolnjevanju pogojev, le pravico potegovati se za imenovanje, ne pa tudi biti izbrani, tožena stranka meni, da je sodišče pristojno le za presojo zakonitosti izdanega akta o imenovanju, ne pa tudi za presojo ustreznosti (ne)izbire med prijavljenimi kandidati.

Naknadno (vloga št. 0141-1/2010/64 z dne 6. 7. 2010) tožena stranka sodišče obvešča, da je bil z izpodbijano odločbo imenovani kandidat, na podlagi vloge za razrešitev, s sklepom št. 0141-1/2010/61 z dne 5. 7. 2010 razrešen s položaja direktorja javnega zavoda M. Javni razpis za direktorja javnega zavoda bo zato ponovljen. Glede na navedeno tožnik po mnenju tožeče stranke nima več pravnega interesa za tožbo.

Tožnik kljub dejstvom, ki jih navaja tožena stranka, pri tožbi vztraja (vloga z dne 21. 9. 2010). Do razrešitve izbranega kandidata je prišlo po vložitvi tožbe. Z njo izpodbijana odločitev ni postala zakonita, zaradi česar ima tožeča stranka spor pravico nadaljevati. Nenazadnje ima tožeča stranka pravico do odločitve tudi zaradi ugotovitve nezakonitega ravnanja tožene stranke, kar vpliva na odločitev o stroških upravnega spora in uveljavljanje odškodnine zaradi nezakonitega postopanja upravnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikove navedbe sodišču ponovno predlaga, naj tožbo zavrže. Obseg sodnega varstva je določen v 36. členu ZZ. Zaradi razrešitve izbranega kandidata je tožena stranka ponovno objavila razpis za imenovanje direktorja (Uradi list RS, št. 69/2010), na katerega se je tožnik ponovno prijavil. M. trenutno vodi vršilec dolžnosti direktorja. Tožena stranka zato vztraja, da tožnik v predmetnem sporu nima več pravnega interesa. V ostalem vztraja pri odgovoru na tožbo.

Izbrani kandidat kot oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo, odgovora na tožbo ni podal.

Ker v zadevi pravni in dejanski položaj, kljub kasnejši razrešitvi izbranega kandidata in ponovni objavi javnega razpisa, ni enak tistemu, ki nastopi po odpravi izpodbijane odločbe, sodišče ni sledilo stališču tožene stranke, da je tožnik pravni interes za tožbo na odpravo in v tem okviru na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta, izgubil. Gre za odločitev, ki v pravdnem postopku predstavlja predhodno vprašanje in na katero je pravdno sodišče, ko odloča o škodi, vezano (3. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je po navedenem pravovarstveni interes tožnika za presojo zakonitosti izpodbijanega akta izkazan, je sodišče tožbo obravnavalo meritorno.

Pri tem je ugotovilo, da sta izpodbijana akta pravilna in zakonita, tožbeni očitki pa neutemeljeni.

Kršitev pravil postopka, ki so ali bi lahko vplivale na odločitev, sodišče ni našlo. Sodišče se v tem delu strinja s stališči odgovora na tožbo. Ugovor neenakega obravnavanja tožnika v postopku izbire pa po presoji sodišča tudi ni utemeljen.

Imenovanje direktorja zavoda je urejeno v ZZ. Direktor se imenuje na podlagi javnega razpisa, če ni z zakonom ali aktom o imenovanju drugače določeno (34. člen). V razpisu se določijo pogoji, ki jih mora kandidat izpolnjevati, čas, za katerega bo imenovan, rok za vložitev prijav in rok, v katerem bodo prijavljeni kandidati obveščeni o izbiri. Slednji ne sme biti daljši kot 30 dni (35. člen). Organ, ki je pristojen za imenovanje, mora v roku, določenem v razpisu, obvestiti vsakega prijavljenega kandidata o izbiri in ga poučiti, da ima pravico pregledati razpisno gradivo in v petnajstih dneh po prejemu obvestila zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev (36. člen). Če se na razpis nihče ni prijavil ali če nihče od prijavljenih kandidatov ni bil izbran, se razpis ponovi (37. člen). Opisano ureditev, ko gre za področje kulture, dopolnjujejo še določbe ZUJIK. Po 36. členu tega zakona direktorja na podlagi javnega razpisa imenuje ustanovitelj javnega zavoda po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta za dobo petih let z možnostjo ponovnih imenovanj. Poleg javnega razpisa lahko ustanovitelj javnega zavoda povabi posamezne kandidate tudi neposredno. Za direktorja je lahko imenovan, kdor strokovno pozna področje dela javnega zavoda in ima vodstvene sposobnosti. Če svet oziroma strokovni svet (predhodnega) mnenja ne da v roku 30 dni, se šteje, da je mnenje pozitivno. Mnenje ni omejeno na kandidata po ustanoviteljevem izboru. Postopek imenovanja direktorja in pogoje, ki jih mora izpolnjevati, podrobneje določi akt o ustanovitvi javnega zavoda (39. člen). V pogledu postopka imenovanja direktorja Sklep o ustanovitvi javnega zavoda M. dodatnih ali drugačnih določb ne vsebuje (8. člen). V 9. členu določa podrobnejše pogoje za imenovanje, ki jih mora, poleg splošnih pogojev, izpolnjevati kandidat.

Iz navedenih določb ZZ in ZUJIK izhaja, da pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Minister oziroma ministrica ima široko pravico proste presoje, ali bo katerega izmed tistih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbrala. To velja tudi za izbiro najprimernejšega kandidata. Odločitev je v celoti pravno vezana le glede izbire kandidatov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo. Med tistimi, ki razpisne pogoje izpolnjujejo in so ocenjeni kot primerni, pa temelji izbira na diskrecijski pravici odločevalca. Merila za presojo niso zakonsko določena, odločitev je v tem pogledu prosta in vezana le z namenom danega pooblastila. Ker gre za javnopravno stvar, se izbira opravi v posebej predpisanem postopku (ZZ, ZUJIK), v katerem se, skladno z 4. členom ZUP, pravila upravnega postopka uporabljajo smiselno. Skladno s pravno naravo odločitve je sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, saj ga po določbah 36. člena ZZ lahko z uspehom uveljavlja le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka in zato, ker izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev.

Da formalne razpisne pogoje izpolnjujeta tako izbrani kandidat kot tudi tožnik, v zadevi ni sporno. Spora tudi ni, da tožeča stranka skladno z ugotovitvami razpisne komisije oba kandidata z vidika zahtev delovnega mesta na podlagi enakih vnaprej pripravljenih kriterijev in meril obrazloženo oceni kot primerna. V odločitev o tem, kdo od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo vse predpisane formalne pogoje in so ocenjeni kot ustrezni kandidati za razpisano delovno mesto, in torej v odločitev, kateri od ustreznih kandidatov je tisti, ki je za razpisano delovno mesto direktorja javnega zavoda najbolj ustrezen, pa sodišče, po že navedenem, ni pristojno posegati. Tožnik zato ne more uspeti s stališčem, da zahtevam delovnega mesta ustreza bolj od izbranega kandidata. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih aktov je razviden potek postopka kot tudi kriteriji, merila in vprašanja, ki jih je (vsem) kandidatom zastavila komisija. Neenakega obravnavanja, ki ga zatrjuje tožnik, sodišče ni našlo. Predložitev programa delovanja zavoda v smislu 11. člena Sklepa o ustanovitvi v postopku ni bila zahtevana. Drugačna tožbena trditev je neskladna z vsebino javnega razpisa in podatki upravnih spisov. Po presoji sodišča pa tudi ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da je bil zaradi projekta B., ki je po tožbenih navedbah v bistvenem zaznamoval njegov pretekli mandat, v postopku diskriminiran na podlagi osebnih okoliščin. V tej zvezi tožnik kot diskriminatorno posebej poudari vprašanje komisije, ali je M. pristojen glede B., in navaja razloge za svoje pozitivno stališče. Področje evidentiranja, upravljanja in urejanja grobišč je zakonodajalec uredil z zakonom o vojnih grobiščih, na katerega se sklicuje tožnik. Ob upoštevanju, da je pristojnost državnih organov in organov lokalnih skupnosti na področju varstva vojnih grobišč zakonsko urejena, zakonsko pa je urejena tudi obveznost muzejev na področju varovanja kulturne dediščine in arheološke ostaline, navedenemu vprašanju po presoji sodišča ni mogoče pripisati značaja, ki mu ga pripisuje tožnik. Delovanje zavoda v okviru njegove registrirane dejavnosti ne predstavlja osebne okoliščine na strani tožnika kot njegovega direktorja. Da program dela in delovanja zavoda temelji na predhodnih usmeritvah in razpoložljivih sredstvih, ki jih določa tožena stranka, pa izhaja tudi iz tožbenih navedb. Izvajanje projekta B. po navedenem ne predstavlja „osebne okoliščine“ iz 2. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS, št. 50/04 do 61/07, v nadaljevanju: ZUNEO), na katerega se sklicuje tožnik. Po navedeni določbi je enako obravnavanje zagotovljeno ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino. Da bi bil tožnik v postopku diskriminiran zaradi svojega prepričanja, namreč ne navaja. Navaja le, da je tematika povojnih pobojev in njihovega raziskovanja predmet ideološko-političnih prepričanj v Sloveniji. Dejstva, ki jih navaja tožnik, po presoji sodišča ne predstavljajo zadostne podlage za domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, in posledično za to, da se breme dokazovanja prevali na toženo stranko (22. člen ZUNEO).

V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami razpisnega postopka sodišče ugotavlja, da je bil javni razpis za delovno mesto objavljen skladno z določbami zakona in Sklepa o ustanovitvi, in da so pogoji, ki jih morajo kandidati po razpisu izpolnjevati, skladni s pogoji, ki jih podrobneje določa Sklep o ustanovitvi. Stališče tožeče stranke, da bi morala biti v razpisu seznanjena tudi s splošnimi in ne le posebnimi pogoji za razpisano delovno mesto, ni utemeljeno. Iz razpisa namreč jasno sledi, da morajo kandidati izpolnjevati tudi splošne pogoje za sklenitev delovnega razmerja. Kolikor ti tožniku niso bili znani, kot trdi v tožbi, pa navedena okoliščina ni in tudi ni mogla imeti vpliva na odločitev. Iz izpodbijane odločbe namreč sledi, da tožnik formalne pogoje za imenovanje v celoti izpolnjuje.

Predložena listinska dokumentacija tudi ne potrjuje tožnikovega sklepanja, da je glede na datum izdaje predhodnega mnenja in izpodbijanih aktov, tožena stranka o imenovanju odločila še pred pridobitvijo predhodnega mnenja sveta javnega zavoda. Neutemeljen je tudi očitek nepravilne sestave sveta. Skladno s 16. členom Sklepa o ustanovitvi sestavlja svet zavoda pet članov in sicer štirje predstavniki ustanovitelja, ki jih na predlog ministra imenuje vlada izmed strokovnjakov s področja dela zavoda, financ in pravnih zadev. Zahteva, da bi moral biti eden od članov strokovnjak s področja financ, iz navedenega ne izhaja. V zvezi s predhodnimi mnenji sveta in strokovnega sveta javnega zavoda iz obrazložitve izpodbijanih aktov sledi le, da je tožena stranka predhodni mnenji sveta in strokovnega sveta javnega zavoda prejela. Vsebina mnenj iz obrazložitve ni razvidna, zato tožnik utemeljeno ugovarja njeno pomanjkljivost. Vendar pa, kot navaja tožeča stranka, pozitivni mnenji ne terjata še dodatne obrazložitve odločitve o izbiri. Gre za pomanjkljivost obrazložitve, ki ni vplivala na odločitev o izbiri. Ob upoštevanju, da je bil tožnik s pravico do vpogleda v razpisno gradivo poučen in se na ta način lahko in tudi dejansko seznanil z vsebino predhodnih mnenj, pa z ugotovljeno pomanjkljivostjo obrazložitve tudi ni bilo poseženo v pravico tožnika do sodnega varstva. Dodatno pridobljeno pozitivno mnenje KAS, še zlasti, če je, kot v obravnavani zadevi, pozitivno, vpliva na odločitev o izbiri ne more imeti.

Iz povratnice, ki se nahaja v spisu, sledi, da je bil tožnik o izidu razpisa obveščen 2. 6. 2010 in torej v roku 8 dni po izdaji odločbe o izbiri, določenem v javnem razpisu. Razloge, zaradi katerih, ob upoštevanju specialne ureditve po določbah ZUJIK, rok iz 35. člena ZZ ni upošteven, v odgovoru na tožbo pravilno navede že tožena stranka. Ker zatrjevana kršitev ni podana, sodišču ni bilo treba še dodatno presojati njenega vpliva na odločitev.

Čeprav zakon imenovanja razpisne komisije ne določa, sodišče za njeno imenovanje in naloge, ki izhajajo iz sklepa o imenovanju, ne vidi ovir. Kot pojasni že tožena stranka, gre za strokovno podporo ministrici. Očitek, da je v zadevi odločila ministrica, ki za to predpisanih pogojev ne izpolnjuje, pa je neskladen s prvim odstavkom 28. člena ZUP.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. V zadevi je bilo odločeno na nejavni seji, ker za odločitev v sporu izvajanje dodatnih dokazov ni bilo potrebno (2. odstavek 51. člena ZUS-1.


Zveza:

ZUJIK člen 36.
ZZ člen 34, 35, 36, 37.
ZUP člen 4.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2ODUw