<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 382/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.382.2009

Evidenčna številka:VS3004796
Datum odločbe:19.04.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1163/2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:javni zavod - pogodba o zaposlitvi za določen čas - vezanost na mandat - pomočnik direktorja - v. d. direktorja - predčasno prenehanje mandata - ocena ustavnosti

Jedro

Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnice direktorja je bila vezana na mandat direktorja, ki je to funkcijo dejansko opravljal vse do tedaj, ko je sodišče odločbo o njegovem imenovanju za direktorja tožene stranke odpravilo. Drugostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da se je s tem iztekel tudi čas, za katerega je bila sklenjena tožničina pogodba za pomočnico direktorja.

Na podlagi prve alineje 75. člena ZDR je tožničina pogodba o zaposlitvi za delovno mesto v. d. direktorja prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (t. j. z imenovanjem G. P. za direktorja tožene stranke), o čemer je tožena stranka tožnico tudi obvestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožnici dne 28. 10. 2007 delovno razmerje prenehalo nezakonito, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja z dne 6. 3. 2006 velja do 30. 11. 2010, reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odločitev po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bila tožničina pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja vezana na mandat direktorja M. P.. Odločba Ministrstva za kulturo, s katero je bil ta imenovan za direktorja, je bila odpravljena (odločba Upravnega sodišča RS U 413/2005 z dne 17. 3. 2006 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS X Ips 919/2006 z dne 13. 6. 2007). Tožnica je delo pomočnice direktorja opravljala do 23. 7. 2007, ko ji je bila vročena odločba Ministrstva za kulturo o imenovanju na funkcijo v. d. direktorja, ki jo je tudi nastopila. Po presoji sodišča prve stopnje ji je s tem prenehalo delovno razmerje pomočnice direktorja. Položaj v. d. direktorja in s tem delovno razmerje pri toženi stranki pa ji je prenehalo 29. 10. 2007, ko je bil imenovan nov direktor tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno štelo, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za pomočnico direktorja na podlagi zadnje alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Stališče, da je bilo trajanje te pogodbe odvisno od dejanskega trajanja mandata direktorja M. P., je napačno, saj temelji na tretjem odstavku 15. člena Sklepa o ustanovitvi tožene stranke (Ur. l. RS, št. 67/2003), ki je v nasprotju z določili Zakona o zavodih (ZZ – Ur. l. RS, št. 12/91 in nadaljnji), Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK – Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadaljnji) in Ustavo Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Posledično je ničen tudi tretji odstavek 3. točke pogodbe o zaposlitvi, ki ima enako vsebino kot citirano določilo Sklepa o ustanovitvi tožene stranke. Sodišče druge stopnje se ni izjasnilo o pritožbenih navedbah glede ničnosti. Napačno je razlagalo 75. člen ZDR, saj je bil v pogodbi o zaposlitvi določen datum njenega trajanja, t. j. do 30. 11. 2010. Odprava odločbe o imenovanju M. P. za direktorja tožene stranke ni isto kot predčasno prenehanje mandata direktorja iz razloga, ki bi ga taksativno določal ZZ, ZUJIK, Sklep o ustanovitvi tožene stranke ali pogodba o zaposlitvi, zato ne more pomeniti predčasnega prenehanja mandata tožnice kot pomočnice direktorja. Izpodbija oceno sodišča, da ji tožena stranka ni bila dolžna odpovedati pogodbe o zaposlitvi za pomočnico direktorja, ker je zadostoval iztek časa, za katerega je bila ta sklenjena. Obvestila o izteku tega časa ni dobila. Glede na 42. člen ZUJIK lahko direktor (in tudi v. d. direktorja) sklene pogodbo o zaposlitvi le s svetom zavoda, ne pa z ustanoviteljem – Ministrstvom za kulturo. Polovico plače je prejemala iz naslova v. d. direktorice, ostalo polovico pa kot pomočnica direktorja, kar pomeni, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Po imenovanju novega direktorja bi se morala vrniti na delovno mesto pomočnice direktorja. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga, da naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o ničnosti. Drugostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala ničnost tretjega odstavka 3. točke pogodbe o zaposlitvi in tretjega odstavka 15. člena Sklepa o ustanovitvi tožene stranke, ki določata, da pomočniku direktorja mandat preneha predčasno tudi v primeru predčasnega prenehanja mandata direktorja. Sodišče prve stopnje glede tožničinih navedb o ničnosti resda ni zavzelo stališča (vendar tudi razlogov sodbe ni oprlo neposredno na citirani določili). Če je tožnica menila, da bi se prvostopenjsko sodišče v okviru odločilnih razlogov moralo opredeliti tudi do teh navedb, pa tega zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, bi morala to določno uveljavljati v pritožbi, npr. z zatrjevanjem kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako pa so pritožbeni razlogi v zvezi z ničnostjo zgolj pavšalni, saj je tožnica navedla le, da bi lahko sodišče prve stopnje, če bi imelo dvom o zakonitosti določbe v pogodbi o zaposlitvi, povzete iz Sklepa o ustanovitvi, ugotovilo ničnost spornega določila. Ob upoštevanju obrazložitve prvostopenjske sodbe sodišče takšnega dvoma očitno ni imelo, saj ničnosti ni ugotovilo. Sicer pa se je sodišče druge stopnje do vprašanja ničnosti za tožnico spornih določil „posredno“ opredelilo s tem, ko jih je povzelo v podlago svoje odločitve, in jih tako očitno štelo za veljavna.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja v skladu z zadnjo alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primerih, ki jih določata zakon ali kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Pri tem se je sklicevalo na drugi odstavek 46. člena ZUJIK, ki določa, da se v primeru, kadar to terja posebna narava dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti, v sistemizaciji lahko določijo delovna mesta, za katera se delovna razmerja sklepajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od trajanja mandata direktorja oziroma ne več kot pet let (tožnica se je tekom postopka pred nižjima sodiščema in v reviziji tudi sama sklicevala na to določilo ZUJIK). Funkcijo pomočnika direktorja ureja tudi drugi odstavek 33. člena ZUJIK, v skladu s katerim akt o ustanovitvi lahko določa, da ima javni zavod za posamezna področja tudi pomočnike direktorja in uredi način njihovega imenovanja ter njihove naloge in pristojnosti. Tožena stranka je v Sklepu o ustanovitvi med drugim določila, da mandat pomočnika direktorja traja za čas trajanja mandata direktorja in da se delovno razmerje pomočnika direktorja sklene za določen čas (tretji odstavek 13. člena), ter da v primeru predčasnega prenehanja mandata direktorja preneha mandat predčasno tudi njegovemu pomočniku (tretji odstavek 15. člena). Iz citiranih določil Sklepa, ki so povzeta tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi, izhaja, da je bil mandat pomočnika direktorja v neposredni odvisnosti od mandata direktorja in je bil nanj tudi vezan. Vrhovno sodišče zato soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je mandat pomočnika direktorja in s tem trajanje njegove pogodbe o zaposlitvi za določen čas odvisno od dejanskega trajanja mandata konkretnega imenovanega direktorja (v obravnavanem primeru M. P.).

10. Revizija neutemeljeno navaja, da je določilo tretjega odstavka 15. člena Sklepa o ustanovitvi tožene stranke v nasprotju z ZZ, ZUJIK in URS, ter da bi sodišče (tudi Vrhovno) moralo zato sprožiti pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti. V 156. členu URS in 23. členu Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadaljnji) je določeno, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče postopka za oceno ustavnosti sklepa o ustanovitvi javnega zavoda (ki torej ni zakonski predpis) glede na 156. člen URS in 23. člen ZUstS niti ne more sprožiti. Tudi sicer pa sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. To mora storiti takrat, ko samo dvomi o tem, ali je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z URS, zgolj zahteva strank pa ga k takšnemu ravnanju ne zavezuje (1).

11. Pri presoji zakonitosti prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi za pomočnico direktorja je sodišče druge stopnje pravilno izhajalo iz prve alineje 75. člena ZDR, na podlagi katere pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožničina pogodba vezana na mandat direktorja M. P., ki je to funkcijo dejansko opravljal vse do tedaj, ko je sodišče odločbo o njegovem imenovanju za direktorja tožene stranke odpravilo. Drugostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da se je s tem iztekel tudi čas, za katerega je bila sklenjena tožničina pogodba za pomočnico direktorja. Dejstvo, da s formalnopravnega vidika pri M. P. ni šlo za predčasno razrešitev, temveč je bil njegov mandat odpravljen, ne vpliva na drugačno presojo. Odprava mandata je imela za posledico enak učinek, kot bi ga povzročila predčasna razrešitev: M. P. je funkcijo direktorja prenehal opravljati pred potekom časa, za katerega je bil prvotno imenovan. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da glede na prvo alinejo 75. člena ZDR toženi stranki ni bilo treba odpovedati tožničine pogodbe o zaposlitvi za pomočnico direktorja, temveč je zadoščalo obvestilo o poteku časa, za katerega je bila ta pogodba sklenjena. Tožnica zatrjuje, da takšnega obvestila ni prejela, vendar s tem izpodbija drugostopenjsko dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Ko je bilo ugotovljeno, da M. P. nima več mandata (po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 919/2006), je bila tožnica z odločbo Ministrstva za kulturo z dnem 23. 7. 2007 imenovana za v. d. direktorja. Sklicevanje revizije, da je šlo v tem primeru le za premestitev znotraj istega organa v smislu določila 45. člena ZUJIK, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sta stranki tudi za opravljanje dela v. d. direktorja (ustno) sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Z navedbo, da tožnica ni sklenila pogodbe o zaposlitvi s svetom zavoda oziroma njenim predsednikom (torej s pristojnim organom), revizija uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za revizijsko zatrjevanje, da je prejemala polovico plače za delovno mesto pomočnice direktorja tudi, ko je bila v. d. direktorja. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki tudi v tem primeru pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili zakonito, saj lahko na podlagi 38. člena ZUJIK in 37. člena ZZ ustanovitelj imenuje v. d. direktorja le za čas do imenovanja direktorja, največ pa za eno leto. Tudi te pogodbe toženi stranki ni bilo treba odpovedati. Na podlagi prve alineje 75. člena ZDR je prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (t. j. z imenovanjem G. P. za direktorja tožene stranke), o čemer je tožena stranka tožnico tudi obvestila. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki s potekom pogodbe o zaposlitvi za v. d. direktorja zakonito prenehalo in zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Očitek o kršitvi določil 2., 14. in 15. člena URS je zgolj pavšalen in ga tožnica v ničemer ne obrazloži, zato ga Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

14. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k sprejemu odločitve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 235/2009 z dne 24. 1. 2011.


Zveza:

ZDR člen 52, 75.
ZUJIK člen 33, 38, 46.
ZZ člen 37.
URS člen 156.
ZUstS člen 23.
Datum zadnje spremembe:
08.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0NDU0