<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 541/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.541.2010

Evidenčna številka:VSL0063503
Datum odločbe:17.11.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zavod s pravico javnosti - obveznost ustanovitelja

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo računov za storitve zavrnilo, saj kot izkazujejo dokazi, je šlo dejansko za plačevanje pavšala iz naslova ustanoviteljskih dolžnosti tožene stranke, ki je tako s plačili akontacije in končnim poračunom konec leta skrbela za nemoteno delovanje zavoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.004.847,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v 15 dneh, v znesku 8.097,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (II. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prva, druga in tretja točka prvega odstavka 338. člena ZPP) in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, ki pa slednjega ni vložila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na dveh podlagah in sicer: (1) ker vtoževana terjatev ne temelji na Pogodbi o izvajanju zdravstvenega varstva št. 5-198/94 z dne 23. 05. 1994 (A37), oziroma na letnih dogovorih pogodbenih strank, v postopku pa ni bilo dokazano, da so bile storitve naročene oziroma za toženo stranko opravljene v zaračunanem obsegu. Tožena stranka je poravnala vse račune tožeči stranki, za katere je bilo izkazano, da so bile storitve naročene in opravljene, medtem ko za storitve kurative ni bilo ugotovljeno, da so bile naročene in v zaračunanem obsegu opravljene za toženo stranko. (2) Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz podredno uveljavljanjega naslova ustanoviteljskih dolžnosti tožene stranke, ker iz predložene listinske dokumentacije tožeče stranke ne izhaja, da je in v kakšnem obsegu je primanjkljaj nastal ravno zaradi storitev, opravljenih za toženo stranko, saj zaračunani zneski, kot je bilo ugotovljeno, predstavljajo le na podlagi ugotovljenega primanjkljaja preteklega leta za vnaprej zaračunane zneske akontacije, tožeča stranka pa kot zavod javnega značaja ni opravljala le storitev za toženo stranko. Prav tako takšna vtoževana obveznost tožene stranke ne izhaja iz določb Zakona o zavodih, ki ureditev odgovornosti za obveznosti zavoda prepušča ustanovitvenemu aktu (49. člen ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91).

Pritožnik je podal pritožbene razloge pod 1) in 2) in sicer pod (1) o opravljanju zdravstvenih storitev za toženo stranko in plačilu za te storitve (str. 2 – 5 pritožbe; list. št. 62); ter pod (2) o obveznosti tožene stranke, kot ustanovitelju tožeče stranke (str. 5 – 7 pritožbe; list. št. 62).

Ad 1)

Pritožnik v pritožbenem postopku na novo zatrjuje, da je bila med pravdnima strankama vzpostavljena praksa (12. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala tudi storitve kurative, slednje pa naj bi zaračunavala kot „ostale preventivne dejavnosti“. Tožeča stranka je v tožbi in v nadaljnjih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji gre plačilo računov po Pogodbi z dne 23. 05. 1994 in da sta stranki letno sklepali anekse k tej pogodbi, s katerimi sta natančno določili ceno storitev za posamezno leto.

Sodišče prve stopnje je pravilno, v okviru pravočasno podane trditvene podlage tožeče stranke, preverjalo ali so bile storitve kurative za toženo stranko, ki jih je tožeča stranka vtoževala, kot „ostale preventivne dejavnosti“ naročene s strani tožene stranke, bodisi s Pogodbo iz leta 1994, kasnejšimi aneksi ali drugimi dogovori. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v letu 2005, ko je tožena stranka prenehala s plačevanjem pavšalnih zneskov za „ostale preventivne dejavnosti“, tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile te storitve naročene s strani tožene stranke ter da jih je v vtoževani višini opravila za toženo stranko.

Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da so se storitve kurative ves čas opravljale, tudi po letu 2006 (potrjeno s strani priče G., B.) ter da je bil o pavšalnem plačilu med strankama sklenjen dogovor (predlagana priča B. ter listinska dokumentacija). Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava sodišču prve stopnje, ki naj bi zmotno upoštevalo zgolj besedilo Pogodbe iz leta 1994. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja ustnega dogovora o obveznosti tožene stranke k plačilu pavšalnih zneskov, saj slednjega ni potrdila niti priča B., ki jo je v te namene predlagala tožeča stranka, prav tako teh trditev tožeče stranke ne potrjuje predložena listinska dokumentacija. Za leto 2005 stranki nista sklenili letnega plana. Priča Z. (list. št. 46) pa je tudi izpovedala, da je tožena stranka sicer res pavšal plačevala vse do konca leta 2005, a bolj iz razloga inercije, pri tem pa ni šlo za plačilo opravljenih storitev temveč za kritje izgub pri tožeči stranki. Slednje izhaja tudi iz izpovedi priče B. (list. št. 45), ki je potrdila, da je šlo za kritje izgube pri tožeči stranki ob koncu vsakega leta.

Slednje kaže na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo računov za storitve zavrnilo, saj kot izkazujejo dokazi, je šlo dejansko za plačevanje pavšala iz naslova ustanoviteljskih dolžnosti tožene stranke, ki je tako s plačili akontacije in končnim poračunom konec leta skrbela za nemoteno delovanje zavoda. Po odprtju zavoda tudi za preostale naročnike pa je tožena stranka leta 2005 upravičeno zavračala plačilo pavšalnih zneskov, saj ni šlo za izkazano izgubo, ki bi jo morala tožena stranka kriti skladno s 16. členom Statuta zavoda, kot bo navedeno v nadaljevanju pod točko 2.

Zgolj iz razloga, da je tožena stranka po inerciji in nekritično ter brez preverjanja plačevala račune za „ostale preventivne dejavnosti“ vse do leta 2005 pa ni moč pritrditi pritožbenemu stališču, da je šlo za prakso vzpostavljeno med strankama (12. člen OZ), saj gre za razmerje na podlagi 16. člena Statuta in ne poslovno obligacijsko pravno razmerje med strankama. Iz spisovnih podatkov tudi izhaja, da si je ustanovitelj (tožena stranka) želela spremembe v poslovanju zavoda in sicer že od leta 2002 (B3)). Ker pri zaračunavanju pavšalnih zneskov nikoli ni šlo za pogodbeno podlago med pravdnima strankama, se izkažejo za neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe o odpovedi dolgoročnega obligacijsko pravnega razmerja ter nenadni spremembi ustaljene prakse.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko očita sodišču prve stopnje kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajalo soglasje strank o opravljanju storitev kurative ob enem pa naj bi prvostopno sodišče ugotovilo tudi, da ni podlage za plačilo teh storitev tožeči stranki. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je tožena stranka plačevala pavšalno plačilo vse do oktobra 2005, a je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da za taka plačila ni bilo podlage v pogodbi, drugih dogovorih ali opravljenih storitvah (str. 4 – 7 sodbe sodišča prve stopnje). Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo je do omenjene časovne točke tožena stranka po inerciji krila izgube tožeče stranke, ki so izhajale iz celotne dejavnosti zdravstvenega doma. V tem ni nikakršnega neskladja v razlogih sodbe.

Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do navedb tožeče stranke, da tožena stranka ni obvestila svojih delavcev, da ne smejo več koristiti kurativnih in nadstandardnih zdravstvenih storitev brezplačno pri tožeči stranki, saj je te tožeča podala šele v pritožbi, obenem pa ni pojasnila, zakaj jih ni podala prej (337. člen ZPP).

Ad 2)

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri plačevanju pavšalnih zneskov na strani tožene stranke ves čas za kritje izgube s strani ustanovitelja (tožene stranke), ki pa se je temu uprl, ko ni bilo več izkazano, da gre pretežno za storitve, ki jih opravlja tožeča stranka zanj. Pritožbeni očitek, da se tožena stranka obveznosti na plačilo iz naslova ustanoviteljskih dolžnosti ni upirala ter da bi tako moralo sodišče prve stopnje slednje šteti za priznana dejstva (214. člen ZPP), je neutemeljen, saj je tožena stranka svoji obveznosti na plačilo vtoževanih pavšalnih zneskov ves čas postopka ugovarjala.

ZZ v 49. členu določa, da je zavod odgovoren za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi lahko razpolaga (1. odstavek 49. člena ZZ). Ustanovitelj je odgovoren za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno (2. odstavek 49. člena ZZ). Statut S.Ž. (A27) v 16. členu določa, da primanjkljaj sredstev za delo zavoda zagotavlja ustanovitelj v tistem delu in obsegu, ki nastane v zvezi z opravljanjem storitev oziroma dejavnostjo za potrebe ustanovitelja (1. odstavek 16. člena Statuta). Za primanjkljaj, ki nastane zavodu iz drugih poslov odgovarja zavod samostojno (2. odstavek 16. člena Statuta).

Zahtevek tožeče stranke tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bil izkazan na podlagi dolžnosti ustanovitelja, da krije vso izgubo tožeče stranke. Po višini namreč tožeča stranka ni izkazala, da gre za izgubo, ki bi ji nastala pri opravljanju dejavnosti za toženo stranko (ustanovitelja), kar pa je odločilen pogoj za utemeljitev terjatve po tej podlagi. Navedbe o tem, da do izgub pri opravljanju storitev, ki jih plačuje ZZZS ne more priti zaradi naravnanosti sistema javnega zdravstva tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato jih pritožbeno sodišče kot prepozne ni obravnavalo (337. člen v zvezi s 4. odstavkom 286. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka ni odgovorila na očitke tožene stranke, ki je navedla, da se izguba, ki je posledica kurativne dejavnosti, nanaša tudi na uporabnike izven kroga Slovenskih železnic in da slednje ni dolžna pokrivati, ampak bi tožeča stranka morala pokritje takih stroškov zahtevati od ZZZS (list. št. 40).

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 24. 08. 2009 (list. št. 26), v IV. točki navajala, da je ves čas opravljala pretežno dejavnosti za toženo stranko, vendar pa slednjega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazala. Tožeča stranka je sicer navedla, da ZZZS ne krije nadstandardnih storitev, vendar pa takih navedb nikoli ni natančneje pojasnila v zvezi z zahtevkom proti toženi stranki (list. št. 41). Priča B. pa je zaslišana na naroku potrdila, da izstavljeni računi ne predstavljajo dejanske izgube, ki je razvidna iz bilanc (list. 45 – 46).

S tem pa se izkaže za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz predložene listinske dokumentacije (pritožbeno sodišče še pred tem opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago) tožeče stranke ne izhaja, da je in v kakšnem obsegu primanjkljaj nastal ravno zaradi storitev opravljenih za toženo stranko, saj zaračunani zneski, kot je bilo ugotovljeno, predstavljajo le na podlagi ugotovljenega primanjkljaja preteklega leta za vnaprej izračunane zneske akontacije, tožeča stranka pa kot zavod javnega značaja ni opravljala storitev le za toženo stranko (str. 8 sodbe sodišča prve stopnje). Kot je bilo že ugotovljeno, je dejavnost, ki jo tožeča stranka opravlja razdeljena 70 – 30 %, z manjšim delom za toženo stranko (izpoved priče G.).

Prav tako je priča G. opisala primer specialistov (list. št. 42), ki so le 20% plačani s strani ZZZS, specialisti pa obravnavajo vse zavarovance, le da imajo železničarji prednost (priča Glad tudi sama oceni, da je razmerje v dejavnosti 70 % (dejavnosti za ZZZS) – 30% (ustanovitelj) in da zavod opravlja javno zdravstveno službo do 75 %). S tem pa se izkaže kot utemeljen dvom tožene stranke, da do izgube tožeče stranke ni prišlo izključno zaradi opravljanje dejavnosti za ustanovitelja (16. člen Statuta), na tak utemeljen ugovor pa tožeča stranka ni podala dodatnih pojasnil, zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi moralo toženo stranko obsoditi na plačilo sorazmernega dela izgube.

Sodišče prve stopnje je tako na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

Ker pritožnik stroškov za pritožbo ni priglasil, je odločanje o njih odpadlo.


Zveza:

OZ člen 12.
ZZ člen 49, 49/1.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxNDQx