<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2506/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.2506.2010

Evidenčna številka:VSL0065598
Datum odločbe:20.10.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:lastninjenje nepremičnin - družbena lastnina - pravica uporabe - tožba na ugotovitev lastninske pravice - lastninska pravica - pasivna legitimacija

Jedro

Ker bi drugotožena stranka vknjižbo lastninske pravice v svojo korist lahko predlagala, je jasno, da je tudi pasivno legitimirana v tej pravdni zadevi, v kateri tožeča stranka zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini, kljub temu, da bi bila lahko vknjižba v korist drugotožene stranke samo formalna, ker sporni nepremičnini nista prešli v last drugotožene stranke, temveč P. kluba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, parc. št. 230/15 in 230/14, ki sta vpisani v vl. št. xx, k.o. G. II. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka 1.921,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje drugotožena stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče tožbo tožeče stranke zoper drugotoženo stranko zavrne kot neutemeljeno in naloži prvotoženi stranki plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Opozarja, da sta bili v postopku toženi stranki dve in sicer U. kot prvotožena in Republika Slovenija kot drugotožena. Koga je sodišče mislilo pod toženo stranko, v izreku izpodbijane sodbe ni povsem jasno, iz obrazložitve pa izhaja, da je prvostopno sodišče menilo, da sta tako U. kot Republika Slovenija pasivno legitimirani v sporni zadevi, s čemer se pritožnica ne strinja. Vztraja pri tem, da v tem postopku ni imela in nima pasivne legitimacije. Iz historičnega izpiska za vl. št. xx k.o. G. II izhaja, da je sporna nepremičnina družbena lastnina, na kateri je vseskozi in še vedno vpisana U. kot imetnik pravice uporabe. Po 112. členu Stanovanjskega zakona so pravne osebe, ki so imele na dan uveljavitve tega zakona pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, postale lastnice teh nepremičnin na podlagi zakona, to pa je bila izključno prvotožena stranka. Nato se sklicuje na 92. člen Stvarnopravnega zakonika in navaja, da je pasivno legitimiran tisti, ki ima stvar vsaj ob začetku pravde v posesti. Ugotovitev svoje stvarne pravice na nepremičnini lahko tožeča stranka doseže po načelu zaupanja v zemljiškoknjižno stanje, pasivno legitimirana je le U. Pritožnica ni bila nikoli niti imetnica pravice uporabe, niti posestnica, kaj šele lastnica sporne nepremičnine, zato v postopku, ki se je končal z izpodbijano sodbo, ni mogla biti tožena stranka in bi moralo prvostopno sodišče tožbo tožeče stranke zoper njo kot neutemeljeno zavrniti, stroške celotnega postopka pa bi morala poravnati prvotožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da ni jasno, koga je sodišče prve stopnje mislilo kot toženo stranko, glede na to, da v izreku sodbe govori le o toženi stranki. V uvodu sodbe sta navedeni prvotožena stranka U. in drugotožena stranka Republika Slovenija. Jasno je, da naziv tožene stranke predstavlja tako prvotoženo, kot drugotoženo stranko, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Drugotožena stranka v pritožbi vztraja pri tem, da v zadevi ni pasivno legitimirana in navaja, da obrazložitve izpodbijane sodbe v predzadnjem odstavku ne razume, vendar je po oceni sodišča druge stopnje sodbo tudi v tem delu, ko sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj je v zadevi legitimirana tudi drugotožena stranka, mogoče preizkusiti in razumeti, odločitev glede pasivne legitimacije drugotožene stranke pa sprejema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prvotožena stranka zavod, katere lastninjenje je uredil Zakon o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91). Ustanovitelj prvotožene stranke je Republika Slovenija, zato je ta na podlagi 65. člena ZZ postala lastnica obravnavanih nepremičnin s 1. aprilom 1991 na podlagi zakona, kljub temu, da navedeno v zemljiški knjigi do odločanja v tej zadevi ni bilo izvedeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo pravilne razloge. Ker bi drugotožena stranka vknjižbo lastninske pravice v svojo korist lahko predlagala, je jasno, da je tudi pasivno legitimirana v tej pravdni zadevi, v kateri tožeča stranka zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini, kljub temu, da bi bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko vknjižba v korist drugotožene stranke samo formalna, ker sporni nepremičnini nista prešli v last drugotožene stranke, temveč P. kluba, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo in čemur pritožnica na nasprotuje. Upoštevati je torej potrebno 65. člen ZZ in ne, kot zmotno v pritožbi navaja drugotožena stranka, 112. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, SZ). Ni jasno, zakaj se pritožnica sklicuje na 92. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ), saj je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, stanovanje je imela v posesti sama in lastninska tožba (rei vindicatio) ni prišla v poštev.

Glede na to, da je neutemeljena pritožba glede glavne stvari, so neutemeljene tudi navedbe glede stroškov, saj je tudi drugotožena stranka v postopku propadla in mora zato povrniti pravdne stroške tožeče stranke (154. člen ZPP), solidarno s prvotoženo stranko.

Pritožbene navedbe drugotožene stranke torej niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi tudi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZZ člen 65.
Datum zadnje spremembe:
25.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUwNjU1