<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 874/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.874.2009

Evidenčna številka:VS0013258
Datum odločbe:16.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 512/2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
Institut:razlastitev - višina odškodnina - dejanska razlastitev - izboljšave nepremičnine
Zveza:ZTLR člen 25. ZRPPN člen 33. ZUreP-1 člen 105. Protokol št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
Objava v zbirki VSRS:CZ 2010/2011

Jedro

Ne glede na to, da obstoj splošnega interesa oziroma javne koristi v trenutku, ko je predlagateljica prevzela posest nepremičnin, med udeležencema ni sporen, je nezakonito njeno ravnanje, s katerim je sporni nepremičnini najprej vzela v posest in na njiju zgradila infrastrukturo (za potrebe mejnega prehoda), dvanajst let kasneje pa je bila izdana odločba o razlastitvi in uveden postopek za določitev odškodnine.

Pravilno je stališče sodišča, da se pri določitvi višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne upošteva vrednost tega, kar je razlastitveni upravičenec zgradil na nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila nasprotnemu udeležencu za razlaščeni nepremičnini ..., v celoti priznana odškodnina s sklepom N 8/2004 z dne 21. 4. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cp 707/2008 z dne 9. 12. 2008 in do višjega zneska odškodnine ni upravičen. Odločilo je, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške, ki so mu nastali v postopku ponovnega odločanja. Zavzelo je stališče, da je za višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino odločilna dejanska raba zemljišča ob njegovem dejanskem odvzemu. V obravnavanem primeru gre za en razlastitveni postopek, ki se je začel v letu 1991 in končal v letu 2003. V nasprotju s poštenjem in moralo bi bilo, če bi nasprotni udeleženec dobil izplačano odškodnino tudi za izboljšave na zemljiščih, za katere je že ob nakupu vedel, da ne pripadajo zemljiškoknjižni lastnici in da ni bila ona tista, ki je na njih gradila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavani zadevi za en, le da "obrnjen" razlastitveni postopek, ki se je pričel v letu 1991 s sklenitvijo pogodbe in z dejanskim odvzemom iz posesti in se končal v letu 2003 s pravnoformalno izvedbo razlastitvenega postopka.

3. Nasprotni udeleženec je vložil revizijo iz vseh revizijskih in ustavnih razlogov (22. in 69. člen Ustave). Trdi, da je s sklenitvijo pogodbe z zemljiškoknjižno lastnico postal lastnik nepremičnin v celoti in v stanju, v kakršnem sta nepremičnini tedaj bili. V skladu s tretjim odstavkom 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) bi moralo sodišče upoštevati namembnost nepremičnin v času sprejema Odloka o programu priprave lokacijskega načrta za mednarodni mejni prehod Jelšane (Uradni list RS, št. 6/2002 z dne 26. 3. 2002), se pravi kot zemljišče z zgrajenim parkiriščem. Država kot investitorka bi lahko imela do lastnika obogatitveni zahtevek, ki pa je že zastaral. Nepošteno je, da se breme predlagateljičine brezbrižnosti in nedoslednosti prevali na nasprotnega udeleženca in se mu ne prizna odškodnina v višini dejanske vrednosti nepremičnine v času razlastitve v letu 2003. Izpodbijani sklep temelji na izpovedbi I. A., ki ni bil predlagan kot priča, ampak je predlagateljica šele ob njegovem pristopu predlagala, da se ga pogojno zasliši, tako ta predlog kot tudi predlog za zaslišanje A. A., namesto katere je bil potem zaslišan I. A., pa sta bila podana po prvem naroku. Sodišči se nista opredelili do pravnega mnenja In., pritožbeno sodišče pa je napačno ugotovilo, da je bilo predloženo prepozno. Ker se sodišče ni nikoli sklicevalo na prekluzijo v zvezi s predlagateljičinim dokaznim predlogom za zaslišanje A., nanjo pa se je sklicevalo v zvezi s prej navedenim pravnim mnenjem, udeleženca v postopku nista bila obravnavana enakopravno. Podobno velja za Informacijo o namembnosti razlaščenih parcel z dne 5. 12. 2001, ki je bila vložena prepozno. Poleg tega ta dokument ne dokazuje, ali je bilo stavbno zemljišče zazidano ali ne. Ugotovitev, da je šlo za nezazidano stavbno zemljišče, je tudi v nasprotju z ugotovitvijo v isti odločbi, da se je gradnja parkirišča investirala že v letu 1991. V nasprotju s podatki spisa je nadalje ugotovitev, da revident ni oporekal opredelitvi, da gre za nezazidana stavbna zemljišča. Njegova izjava, da se zaveda, da v nepremičnino ni vložil nič, je bila napačno razumljena: sam namreč ne ve, kdo je izvedel vlaganja. Predlagateljica se je na spornost nakupa pričela sklicevati v vlogi 14. 3. 2008, pa še takrat posredno, kar je bilo prepozno. Ker v zvezi s tem dejstvom ni bil predlagan noben dokaz (priča A. A. je bila predlagana v zvezi s tem, kakšno je bilo stanje zemljišč in kaj je vsebovala cena v pogodbi iz leta 2002, priča I. A. pa tudi ni izjavil ničesar o tem, da se je revident zavedal spornosti nakupa), tudi revident ni predlagal nobene priče. Glede na to so bili njegovi dokazni predlogi, podani v zvezi s spornostjo nakupa v vlogi z dne 4. 2. 2009, podani pravočasno. Odgovor pritožbenega sodišča na trditve o ničnosti sporazuma iz leta 1991 je nepopoln in napačen, sodišče pa ni izvedlo dokazov, predlaganih v zvezi z zatrjevano ničnostjo. Podane so kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker (1) je sodišče zavzelo stališče, da je odločilna dejanska raba v trenutku prvotnega odvzema posesti, potem pa ugotavljalo, kdo je kasneje gradil na teh nepremičninah, kar je glede na osnovno izhodišče nerelevantno, (2) ker je sodišče na eni strani ugotovilo, da je šlo za nezazidano stavbno zemljišče, na drugi pa, da je predlagateljica na njih gradila, (3) ker je na eni strani ugotovilo, da se je razlastitveni postopek pričel leta 1991, na drugi strani pa je uporabilo ZUreP-1, ki je pričel veljati 2002. Revident izpodbija tudi odločitev o stroških, nazadnje pa še trdi, da je odločitev v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave in s 1. členom Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

4. Sodišče je revizijo vročilo predlagateljici, ki je nanjo odgovorila. Stroškov revizijskega odgovora ni priglasila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev:

da sta bili nepremičnini ... predmet pogodbe, sklenjene med predlagateljico in A. A. v letu 1991, na podlagi katere je bila A. izplačana odškodnina (njena višina v postopku ni bila ugotovljena), predlagateljica pa je nepremičnini prevzela v posest,

da sta bili nepremičnini, ki se nahajata v sklopu mejnega prehoda Jelšane, od leta 1991 do leta 2003 v posesti predlagateljice, ki je na njiju zgradila parkirišče in tri vodovodne jaške,

da je A. A., ki je bila v zemljiški knjigi navedena kot lastnica nepremičnin, dne 26. 3. 2002 z nasprotnim udeležencem sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero je za simbolično kupnino v višini 1.500.000 SIT prodala nepremičnini, nasprotni udeleženec pa se je na podlagi te pogodbe vknjižil kot lastnik,

da je bil nasprotni udeleženec z okoliščinami, navedenimi v prvih dveh alinejah, seznanjen,

da je bila 13. 10. 2003 izdana odločba o razlastitvi navedenih nepremičnin,

da sta bili nepremičnini v letu 1991 in ob razlastitvi opredeljeni kot nezazidani stavbni zemljišči.

7. Nasprotnemu udeležencu je bila že pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 56.202 EUR kot ugotovljeni vrednosti nepremičnin po stanju v času, ko ju je predlagateljica vzela v posest. V ponovljenem postopku je ostalo sporno, ali je nasprotni udeleženec upravičen do odškodnine v višini vrednosti izboljšav, ki jih je predlagateljica izvedla v obdobju od dejanskega prevzema nepremičnin v posest do izdaje odločbe o razlastitvi. Stališče izpodbijanega sklepa, da revident ni upravičen do odškodnine v višini vrednosti teh izboljšav, je pravilno. Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka.

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Nanaša se na ugotovitve izpodbijanih sklepov o stanju nepremičnin ob odvzemu, te ugotovitve pa v tej fazi postopka, ko je bilo o vrednosti nepremičnin po stanju ob odvzemu iz posesti že pravnomočno odločeno (rok za vložitev revizije pa se je iztekel), niso pomembne. Iz istega razloga so nepomembne tudi vse druge revizijske navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev o statusu nepremičnin ob odvzemu iz posesti. Trditve o napačni uporabi predpisa pa že same po sebi ne morejo utemeljevati očitka bistvene kršitve določb postopka, marveč zmotne uporabe materialnega prava.

9. Neutemeljeni so tudi očitki o nedovoljenem upoštevanju prepozno podanih predlagateljičinih dokaznih predlogov, o neupoštevanju pravočasno podanih revidentovih dokaznih predlogov in posledično neenakopravnem obravnavanju strank v postopku. Revidentove navedbe se nanašajo na dokazovanje predlagateljičinih trditev, da se je zavedal spornosti nakupa v letu 2002, in na dokazovanje njegovih trditev o ničnosti sporazuma iz leta 1991. Kot bo obrazloženo v okviru materialnopravne presoje izpodbijane odločbe, nobeno od teh dejstev ni pomembno za odločitev v zadevi.

10. Ker trditve o ničnosti sporazuma iz leta 1991 niso pomembne za odločitev v zadevi, ni utemeljen niti očitek o nepopolnem odgovoru pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te navedbe.

11. Neutemeljen je nadalje očitek, da se sodišči nista opredelili do pravnega mnenja In. Ne glede na to, ali je bilo predloženo pravočasno ali ne, se sodišču do mnenja, v katerem je zavzeto stališče o pravnih vprašanjih, ni bilo treba izrecno opredeliti. Odločitev o pravnih vprašanjih je v pristojnosti sodišča in predmet instančnega preizkusa, to pa je bilo v izpodbijanih sklepih tudi izvedeno.

12. Ker očitka, povezanega z izvedbo dokaza z zaslišanjem I. A. namesto A. A., nasprotni udeleženec ni uveljavljal v pritožbi, ga revizijsko sodišče ne more preizkusiti. Očitek bi lahko predstavljal t. i. relativno bistveno kršitev določb postopka, te pa je v reviziji dovoljeno uveljavljati le, če so bile storjene na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

13. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Tako po ureditvi razlastitvenega postopka v letu 1991, ko je predlagateljica nepremičnini prevzela v posest, kot tudi v letu 2003, ko je bila izdana odločba o razlastitvi, je bilo zaporedje pravnih dejanj naslednje: (1) ugotovitev splošnega interesa oziroma javne koristi za razlastitev s predpisanim aktom, (2) izvedba razlastitvenega postopka na predlog razlastitvenega upravičenca ali sklenitev pogodbe namesto razlastitve, in (3) izvedba postopka za določitev odškodnine (bodisi v obliki nadomestnega zemljišča bodisi v denarju) oziroma za sklenitev sporazuma o odškodnini.(1) Višina odškodnine je bila po 33. členu ZRPPN določena glede na vrednost nepremičnine ob izdaji odločbe o odškodnini in po stanju nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev. Podobna je določba 105. člena ZUreP-1. Zakonit vrstni red opravil je bil torej tedaj in je sedaj tak, da država kot razlastitveni upravičenec najprej pridobi nepremičnine v svojo last in plača odškodnino, nato pa prične z gradnjo javne infrastrukture.

14. V obravnavanem primeru je bil – z besedami izpodbijanih odločb – izveden "obrnjen razlastitveni postopek": predlagateljica je sporni nepremičnini najprej vzela v posest in na njiju zgradila infrastrukturo (za potrebe mejnega prehoda), dvanajst let kasneje pa je bila izdana odločba o razlastitvi(2) in uveden postopek za določitev odškodnine. Ne glede na to, da obstoj splošnega interesa oziroma javne koristi v trenutku, ko je predlagateljica prevzela posest nepremičnin, med udeležencema ni sporen (nepremičnini sta bili v letu 1991 uporabljeni za potrebe mejnega prehoda Jelšane), je bil opisani postopek nezakonit.

15. Posledice takega ravnanja v pravnem redu niso izrecno urejene. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da Ustava ne dopušča razlastitve na podlagi zakona, ampak le po izvedbi postopka, v katerem je v postopku s pravnimi sredstvi preizkušen obstoj javne koristi za razlastitev. Zavrnilo je tudi stališče, da bi bilo v primerih "dejanskih razlastitev", se pravi razlastitev, v katerih je bila javna infrastruktura zgrajena, ne da bi bil prej izveden razlastitveni postopek, treba smiselno uporabiti 25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki ureja položaj graditelja in lastnika zemljišča v primeru graditeljeve nedobrovernosti.(3) Tako razumevanje je po stališču Ustavnega sodišča, s katerim se Vrhovno sodišče strinja, v neskladju z Ustavo. Kadar obstajajo pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javnem interesu, jih lahko razlastitveni upravičenci uveljavljajo pod pogoji, ki jih določa zakonodaja, ki ureja tovrstne posege, in ni dovoljena analogna uporaba pravil, ki urejajo civilnopravna razmerja.(4) Ustavno sodišče pa še ni zavzelo stališča, kako vrednotiti položaje "dejanskih razlastitev" v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka.

16. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, je tudi v primeru, ko se izkaže, da je ob "dejanski" razlastitvi obstajala javna korist, ki bi utemeljevala odvzem nepremičnine, tako ravnanje javnopravnih subjektov (potencialnih razlastitvenih upravičencev) nezakonito. Niti dopuščanje – in še manj vzpodbujanje – takega ravnanja ni sprejemljivo. Odziv pravnega reda mora biti zato tak, da bo potencialne razlastitvene upravičence vzpodbujal k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka, in hkrati ustrezno ovrednotil težo storjene nezakonitosti. Ta je v primeru naknadno ugotovljene javne koristi manjša kot v primeru, ko taka korist niti naknadno ni bila ugotovljena.

17. Pri presoji, kakšna je ustrezna posledica nezakonitega ravnanja predlagateljice, ugotovljenega v obravnavanem primeru,(5) je Vrhovno sodišče izhajalo iz ureditve instituta razlastitve (ki je bil z vidikov, relevantnih v obravnavanem primeru, enak leta 1991 in leta 2003) in upoštevalo ureditev podobnih situacij v civilnopravnih razmerjih. Rešitev, po kateri bi imel prikrajšani le pravico do enake odškodnine kot v primeru zakonito izvedenega razlastitvenega postopka, že na prvi pogled ne učinkuje preventivno. Ena možnost, ki se ponuja, je pravica do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednosti odvzete nepremičnine ob odvzemu iz posesti). Odškodninska sankcija bi lahko dosegla želen preventivni učinek, lahko pa bi se izkazala kot neustrezna (prekomerna) v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala in le ugotovljena ni bila na predpisan način. Druga možnost je odmera odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu, prikrajšani pa bi bil poleg tega upravičen še bodisi do povrnitve koristi, ki jo je imel upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka, bodisi do zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja. Tretjo možno rešitev, tj. da se odškodnina odmeri glede na vrednost nepremičnine v času uvedbe razlastitvenega postopka, zagovarja revident.

18. Rešitev, ki jo predlaga nasprotni udeleženec, ni sprejemljiva. Ni ji mogoče odreči preventivnega učinka, vendar pa bi privedla do neenakega obravnavanja prikrajšanih oseb, ne da bi za to obstajal razumen razlog. Višina odškodnine bi bila namreč v takem primeru odvisna od namena, za katerega je zemljišče uporabil razlastitveni upravičenec, to pa ni nujno v kakršnikoli povezavi z možnostmi (gospodarskega) izkoriščanja zemljišča, ki jih je imel na voljo prikrajšani.(6) Zaradi odsotnosti vezi med dejanskim prikrajšanjem lastnika nepremičnine in višino odškodnine bi učinkovala ne le preventivno, ampak tudi kaznovalno. Taka rešitev bi bila morda sprejemljiva v situaciji, ko bi šlo za arbitraren odvzem nepremičnine, obravnavani primer pa ni tak. Med udeležencema namreč ni bilo sporno, da je ob odvzemu zemljišč iz posesti tedanje lastnice obstajala javna korist. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je predlagateljica v letu 1991 s tedanjo lastnico sklenila pogodbo o odvzemu zemljišč, na podlagi katere je bila plačana simbolična odškodnina.

19. Revidentovo stališče nima podlage niti v 25. členu ZTLR. Določba prepušča lastniku izbiro med tem, ali bo zahteval lastninsko pravico na objektu (in nadomestil vrednost objekta), porušenje zgradbe ali izplačilo prometne vrednosti zemljišča, pri tem pa pri presoji o utemeljenosti zahteve za porušenje zgradbe sodišču nalaga upoštevanje okoliščin, zaradi katerih rušenje ne bi bilo družbeno opravičljivo. Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi U-I-224/00 že zavzelo stališče, da razlastitveni upravičenec kot javnopravna oseba svoje opustitve zakonitega ravnanja, potrebnega za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v lastninsko pravico na nepremičninah, ne more odpraviti na podlagi določbe drugega odstavka 25. člena ZTLR. Z drugimi besedami povedano: med preudarki, ki bi omejevali lastnikovo zahtevo za porušenje zgradbe, ni upoštevna okoliščina, da gre za gradnjo, glede katere je podana javna korist. Pri presoji obravnavanega razmerja na podlagi 25. člena ZTLR bi bile torej upoštevne le okoliščine, relevantne v civilnopravnem razmerju med lastnikom in graditeljem (vrednost objekta, premoženjske razmere, njuno ravnanje med gradnjo ipd.), izključena pa tista okoliščina, ki je bistvena za oceno o teži nezakonite "dejanske" razlastitve. Četudi bi bila morda primerna analogna uporaba pravil iz 25. člena ZTLR v situacijah, ko javna korist za gradnjo ni bila podana, pa v obravnavanem primeru, ko je javna korist obstajala, le postopek ni bil izveden v skladu z zakonom, ne pride v poštev. Neupoštevanje okoliščine, da je za gradnjo obstajala javna korist, bi vodilo do tega, da bi bila prevelika teža dana položaju lastnika in posledično premajhna položaju graditelja.

20. Okoliščina, da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin te v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka odtujila, in vprašanje, ali je nasprotni udeleženec kot pridobitelj poznal stanje stvari, ni pomembno za odločitev v zadevi. Četudi ne bi vedel, da je prodajalka že izgubila posest spornih nepremičnin in da je država na teh zemljiščih zgradila javno infrastrukturo, gre za okoliščino, ki ostaja v domeni njegovega razmerja do prodajalke. Razmerje med prodajalko in predlagateljico ni bilo civilnopravno razmerje in zato dobrovernost novega pridobitelja ne more pripeljati do učinkovite pridobitve lastninske pravice glede zemljišča in vsega, kar je spojenega z njim.

21. Ravnanje države, ki ni izvedla zakonitega razlastitvenega postopka, je treba po navedenem ovrednotiti v okviru presoje, ali gre razlastitvenemu zavezancu odmena zaradi nemožnosti uporabe odvzetih zemljišč in če da, v kakšni višini.

22. Zavzeto stališče je skladno s stališči ESČP o vsebini jamstva zasebne lastnine po 1. členu Protokola k EKČP. Sodišče izhaja iz v mednarodnem pravu uveljavljenega razlikovanja med primeri nedopustne razlastitve (zasegi), ki zahtevajo polno odškodnino, in primeri, ko je razlastitev sicer dopustna in ji za njeno zakonitost manjka le izplačilo odškodnine. V prvem primeru je prizadeta oseba upravičena do odškodnine, ki v največji možni meri odpravlja posledice nedopustnega ravnanja in vzpostavlja situacijo, ki bi po vsej verjetnosti obstajala, če nedopustnega ravnanja ne bi bilo. V drugem primeru je ustrezna odškodnina v višini tržne vrednosti zemljišča v času odvzema posesti, valorizirana z namenom odprave učinkov inflacije v vmesnem obdobju in z obrestmi, predpisanimi za uporabo tujega denarja. V sodbi velikega senata o pravični odškodnini v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji z dne 22. 12. 2009 pa je bilo potrjeno stališče senata, ki je pomenilo spremembo dotedanje prakse v primerih t. i. dejanskih razlastitev.(7) Dotlej je ESČP kot ustrezno štelo odškodnino v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča in povečane za vrednost zgrajenega s strani države oziroma lokalne skupnosti, v navedeni zadevi pa je prisodilo odškodnino v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi do dneva plačila odškodnine (kot odmeno za nemožnost uporabe v času od dejanskega odvzema do plačila odškodnine).

23. Stališče sodišča, da se pri določitvi višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne upošteva vrednost tega, kar je razlastitveni upravičenec zgradil na nepremičnini, je po navedenem pravilno.

24. Ker sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi bil postopek končan, ne more biti predmet revizijskega preizkusa (prvi odstavek 384. člena ZPP). V presojo o utemeljenosti razlogov, s katerimi revident izpodbija odločitev o stroških, se zato ni bilo treba spuščati.

25. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka, ki so nastali nasprotnemu udeležencu z vložitvijo revizije, je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89 - ZRPPN) in 92.člen do 114. člen ZUreP-1.

Op. št. (2): V izpodbijanih sklepih ni ugotovitev o tem, kdaj je bil na predpisan način ugotovljen obstoj javnega interesa, nasprotni udeleženec pa je navedel, da je bil ustrezen prostorski akt sprejet leta 1993.

Op. št. (3): Določba se glasi: (1) Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo. (3) V primerih iz prvega odstavka tega člena ima lastnik zemljišča tudi pravico do odškodnine. (4) Če lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, mora graditelju nadomestiti vrednost objekta, enako povprečni gradbeni ceni, ki jo je imel objekt ob izdaji sodne odločbe v kraju, v katerem je. (5) Pravico izbire iz prvega odstavka tega člena more lastnik zemljišča uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče.

Op. št. (4): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, Uradni list RS, št. 50/2002. Podobno stališče je bilo zavzeto glede določb občinskih predpisov, s katerimi so bile nepremičnine v zasebni lasti razglašene za javno cesto, ne da bi bile prej bodisi s pogodbo bodisi v razlastitvenem postopku prenesene v last občine. Prim. odločbi U-I-21/04 z dne 9. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 59/2005 in 88/2005) in U-I-256/04 z dne 27. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 100/2005) idr.

Op. št. (5): Glede na pot, ki jo je predlagateljica izbrala za ureditev razmerja, v postopku ni bilo ugotovljeno, kakšne – če sploh – so bile pomanjkljivosti postopka, izvedenega v letu 1991. Izhodišče za presojo je bila zato ugotovitev, da je ob odvzemu iz posesti obstajala take vrste javne korist, ki bi utemeljevala razlastitev spornih nepremičnin.

Op. št. (6): Ob tem ni zanemarljiva okoliščina, da je vrednost zgrajene javne infrastrukture težko ocenljiva (večinoma nima tržne vrednosti) in tako v veliki meri izpostavljena arbitrarnosti.

Op. št. (7): Stališču je sledilo tudi v kasnejših odločitvah. Prim. odločbo Maselli proti Italiji z dne 29. 7. 2010.

Datum zadnje spremembe:
03.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5NzQw