<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 705/2007
ECLI:SI:VDSS:2008:PDP.705.2007

Evidenčna številka:VDS0005729
Datum odločbe:15.02.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo za zastopanje - javni zavod

Jedro

Vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke, ki ima organizacijsko obliko javnega zavoda, je imela pooblastilo za zastopanje tožene stranke, kar pomeni, da je bila pristojna za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„1. Razveljavi se sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 24.10.2006.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno razmerje po izredno odpovedani pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni 4.7.2000, v 8 dneh in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto „pravnik“ od 24.10.2006 dalje in ji obračunati bruto nadomestilo plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vzpostavitve delovnega razmerja, plačati prispevke in davke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od mesečne zapadlosti do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 744,41 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega je uveljavljal razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.10.2006, reintegracijo, vzpostavitev delovnega razmerja za čas po uveljavitvi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom neto zneskov plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov (1., 2. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe). V 4. točki izreka je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega bi mu morala tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovnimi posledicami oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik ni odklonil priprave oziroma zapisa vsebinsko že pripravljenih sprememb in dopolnitev Pravilnika v računovodstvu v pravno formalni obliki. Tožnik je pisne pripombe k temu Pravilniku pripravil, zato ne drži, da bi morala namesto tožnika navedeno delo opraviti računovodkinja tožene stranke L.M. Gradivo v zvezi s spremembami in dopolnitvami Pravilnika, ki ga je pripravil tožnik, je prispelo na sejo sveta zavoda, to pa očitno ni bilo všeč zakoniti zastopnici tožene stranke, saj je tožnik to gradivo na sejo sveta zavoda poslal sam. V zvezi z drugo očitano kršitvijo delovne obveznosti, da tožnik zakonite zastopnice dne 25.9.2006 in 2.10.2006 ni pisno obveščal o novostih na področju zakonodaje, tožnik najprej ugotavlja, da mu tožena stranka ni nikoli očitala, da je v navedenih dneh ni obveščal o novostih na področju zakonodaje. Očitano mu je bilo, da zakonite zastopnice ni obvestil o točno določenih predpisih. S tem je sodišče celo širilo kršitev, ki naj bi jo storil tožnik. Očitek o tej kršitvi pa je tudi sicer neutemeljen. Tožnik je vestno in ažurno spremljal spremembe na področju zakonodaje in tudi v tem konkretnem primeru ni ničesar odklonil. Enako velja tudi za sestavo pogodbe za nakup in dostavo kosila. To svoje delo je tožnik opravil. Naloga mu je bila dodeljena tik pred sestankom 2.10.2006 ob 11.35, tožnik pa je svoje delo opravil pred 12.00 uro, ko je pogodbo izročil zakoniti zastopnici tožene stranke v njeni pisarni. Vse očitane kršitve tožnika so plod šikaniranja s strani tožene stranke. Tožnik še posebej poudarja, da kršitve, kot jih tožena stranka očita tožniku, sploh niso takšne narave, da bi narekovale izredno odpoved delovnega razmerja. V skrajnem primeru bi lahko šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ne pa za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to storila tožena stranka. Nobeno ravnanje tožnika nima znakov hujših kršitev, opredeljenih v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil delovni proces pri toženi stranki moten. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita že zato, ker jo je podpisala vršilka dolžnosti direktorja, ki pa ni bila zakonito imenovana, saj ni imela soglasja pristojnega ministra za delo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 24.10.2006 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B8). Ugotovila je, da naj bi tožnik 22.9.2006, 25.9.2006 in 2.10.2006 huje kršil delovne obveznosti po 31. in 32. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ter po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker ni opravil svoje delovne obveznosti. V postopku izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo pri toženi stranki ugotovljeno, da tožnik 22.9.2006 ni zapisal osnutka sprememb in dopolnitev Pravilnika o računovodstvu v pravno formalni obliki, ki so bile pripravljene s strani vodje finančno računovodske službe L.M . Poleg tega je bilo ugotovljeno, da tožnik 25.9.2006 in 2.10.2006 kljub temu, da je bila to njegova naloga, o spremembah zakonodaje ni obvestil zakonite zastopnice tožene stranke. Razen tega je bilo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljeno tudi, da je tožnik najprej odklonil sestavo popravka pogodbe za nakup in dostavo kosila na dom naročnika (v pogodbo naj bi vnesel ceno, skrbnika pogodbe ter začetek izvajanja storitev), da je kasneje to delo dejansko opravil, vendar po izteku roka, ki mu ga je za pripravo popravka dala zakonita zastopnica tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, zakonito zastopnico tožene stranke in priče L.M., J.V. in K.M. ter vpogledalo in prečitalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, prišlo do zaključka, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v zakonsko določenih rokih iz petega odstavka 88. člena ZDR in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena. Ugotovilo je, da je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zakonita zastopnica tožene stranke, ki je imela vsa pooblastila za zastopanja in vodenje, razen tega pa tožnik ni bil varovan na podlagi določbe 113. člena ZDR, saj je bil član izvršnega odbora Sindikata ... Slovenije. Zaključilo je tudi, da določba 113. člena ZDR v konkretnem primeru niti ne pride v poštev, saj ta velja za primere, ko delavec ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, tožniku pa se v podani izredni odpovedi očita, da je ravnal v nasprotju z zakonom in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik storil vse tri očitane kršitve pogodbenih obveznosti, da je te kršitve storil namerno in da so bili izpolnjeni tudi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgornjimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da nima pomislekov glede pravilnosti stališča prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku s strani pristojne osebe. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke. Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da v primeru, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Za toženo stranko, ki ima organizacijsko obliko javnega zavoda, je veljal tudi Zakon o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj.). Ta je v 37. členu določal, da se v primeru, če se na razpis za direktorja zavoda ne prijavi nihče oziroma če nihče od prijavljenih ni bil izbran, razpis ponovi. Za čas do imenovanja direktorja na podlagi ponovljenega razpisa se imenuje vršilec dolžnosti direktorja, vendar najdlje za eno leto. Ker citirani člen ne določa, da se vršilec dolžnosti direktorja imenuje s soglasjem pristojnega organa (v konkretnem primeru pristojnega ministra), to pa ne izhaja niti iz drugih predpisov, je imela vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke pooblastilo za zastopanje tožene stranke, kar pomeni, da je bila pristojna tudi za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Temu stališču pritrjuje tudi dejstvo, da je iz vpogleda v sodni register razvidno, da je bila pri toženi stranki vse od 7.10.2003 dalje kot zastopnica vpisana Vozlič Stanka, ki je od tega dne zastopala toženo stranko brez omejitev. Prvi odstavek 7. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg; Ur. l. RS, št. 13/94 in nadalj.) določa, da je sodni register javna knjiga, v katero se vpisujejo pravno pomembna dejstva (3.in 4. člen ZSReg). Podatki iz sodnega registra, ki jih na predlog zainteresirane stranke vnese v izpisek iz sodnega registra pristojno sodišče (med katere sodijo tudi podatki o zastopniku subjekta, ki je v sodni register vpisan) imajo enako težo kot podatki, ki jih vsebuje javna listina (224. člen ZPP), saj ima izpisek iz sodnega registra značaj javne listine (7. člen ZSReg).

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da članstvo tožnika v izvršnem odboru Sindikata ... Slovenije ne predstavlja podlage za ugotovitev, da bi ta funkcija nudila tožniku posebno pravno varstvo pred odpovedjo, kot je opredeljeno v določbi 113. člena ZDR. Članstva v izvršnem odboru Sindikata ... varstva ni mogoče uvrstiti med funkcije predstavnikov delavcev, katerim prvi odstavek 113. člena ZDR daje posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa niso bili podani vsi zakonski razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Bistvo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v tem, da preneha veljati pogodba o zaposlitvi le po volji ene od pogodbenih strank, na podlagi enostranske izjave volje in neodvisno od volje druge pogodbene stranke. Rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja. Delovno razmerje pa je eden najpomembnejših, v večini primerov pa celo najpomembnejši dejavnik, ki zagotavlja socialno varnost delavcev. Delavci so v odnosu do delodajalca šibkejša pogodbena stranka v delovnem razmerju, kar izhaja že iz narave pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere delovno razmerje nastane (podrejenost delavca delodajalcu, obveznost osebnega opravljanja dela, opravljanje dela po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom). Glede na to je zakonodajalec (tudi v skladu z veljavnimi mednarodnimi pravnimi akti – Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, dopolnjena Evropska socialna listina (1996), konvencija MOD št. 183. o varstvu materinstva, konvencija MOD št. 135 o varstvu delavskih predstavnikov,...) v ZDR omejil svobodo delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu s tem, da je delavcu zagotovil določeno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le, če za to obstaja resen in utemeljen razlog. Ta razlog lahko izvira iz sfere delodajalca (poslovni razlog) ali pa iz sfere delavca (razlog nesposobnosti, krivdni razlog, razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 111. člena ZDR), obenem pa mora biti onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je to lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR), seveda pod pogojem, da je zaradi tega onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V takšnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi preneha z iztekom odpovednega roka (člen 92/4 ZDR). S tem je delavcu kljub storjeni kršitvi pogodbene obveznosti (oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja) dana možnost, da se na spremembo socialnega statusa (prehod v stanje brezposelnosti) pripravi oziroma da si v obdobju, ko je še zaposlen pri delodajalcu, ki mu je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, poišče novo zaposlitev (člen 95 ZDR). V takšnem primeru (člen 95 ZDR) ima delavec v tem času pravico do nadomestila plače v trajanju najmanj dve uri na teden. V slučaju najhujših kršitev pogodbenih obveznosti (ki jih opredeljuje prvi odstavek 111. člena v 1., 2., 5. oziroma 6. alinei), ki jih stori delavec, pa lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in to le v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (oziroma v šestih mesecih od nastanka razloga – člen 110/2 ZDR). V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha veljati pogodba o zaposlitvi takoj naslednji dan po vročitvi, saj je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, če je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas). Glede na navedeno je zakonodajalec predvidel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu zaradi kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, le za najhujše kršitve teh obveznosti.

Kršitev, ki jih je tožena stranka tožniku očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za katere je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da jih je tožnik dejansko storil, po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi pomenile resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je po svoji naravi pravni standard (nedoločen pravni pojem, ki mu vsebino določi tisti, ki ga uporablja – torej delodajalec in sodišče), je potrebno upoštevati vse pomembne okoliščine primera. V konkretnem primeru je potrebno presojati, če so bile očitane kršitve pogodbenih obveznosti tako hude, da so predstavljale resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kot je bilo že ugotovljeno, očitane kršitve pogodbenih obveznosti ne dajejo podlage za ugotovitev, da je obstajal resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z očitkom, ki se je nanašal na pripravo sprememb in dopolnitev Pravilnika o računovodstvu, je potrebno ugotoviti, da je na podlagi pisne odredbe zakonite zastopnice tožene stranke (A6) z dne 18.9.2006 tožnik spremembe in dopolnitve Pravilnika pripravil dne 21.9.2006 (A5), vendar pa to gradivo očitno ni ustrezalo pričakovanju vodje FRS in zakonite zastopnice tožene stranke, kar izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 21.9.2006. Tožena stranka je od tožnika s tem dopisom zahtevala, da do 22.9.2006 do 15.00 ure zapiše spremembe in dopolnitve Pravilnika v pravno formalni obliki, tožnik pa je pri svojih pripombah pri tem pravilniku vztrajal (A3). Obenem je bilo ugotovljeno, da je na sejo sveta tožene stranke poslal tudi svoj predlog sprememb in dopolnitev Pravilnika o računovodstvu. V zvezi z očitkom tožene stranke, da tožnik dvakrat (25.9.2006 in 2.10.2006) ni pisno obvestil zakonite zastopnice o spremembah zakonodaje, ki se je nanašala na toženo stranko (Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o medicinskih pripomočkih, Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o obrazcih in listinah za uresničevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja), pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgoraj navedena Uredba za toženo stranko sploh ni veljala (kar je zatrjeval tudi tožnik), zaradi opustitve obveščanja zakonite zastopnice tožene stranke o zgoraj omenjenih pravilnikih pa tudi ni prišlo do takšnih posledic, zaradi katerih bi ta kršitev lahko predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja za prvo očitano kršitev v zvezi s spremembami in dopolnitvami Pravilnika o računovodstvu, še posebej ob dejstvu, da je bila prvotna pisna odredba tožniku (A6) po stališču pritožbenega sodišča premalo določna. Iz citiranega dopisa (A6) namreč ne izhaja, da bi moral tožnik v pravno formalni obliki zapisati spremembe tega Pravilnika, ki naj bi jih podala računovodska služba. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnik nalogo, da pripravi popravek pogodbe za nakup in dostavo kosila na dom naročnika najprej odklonil, naknadno pa je to nalogo opravil (po izpovedbi tožnika še istega dne po 30 minutah). Dejstvo, da je bila ta naloga kasneje opravljena, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi zaradi nepravočasno pripravljenega popravka k citirani pogodbi (v zvezi s katerimi je tožnik izrecno pojasnil, da mu zakonita zastopnica tožene stranke ni dala roka za izdelavo tega popravka) nastale konkretne pravne posledice.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik s svojim ravnanjem v spornih treh dnevih kršil pogodbene obveznosti, vendar pa niso bile takšne narave, da bi jih lahko opredelili kot resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku kljub temu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. Ker je torej tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti takšno stranke, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo (dolžna ga je pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo).

Odločitev o pravdnih stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem in o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo stroške za sestavo tožbe 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003; tarifna št. 15/1/b, 3. alinea), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24.1.2007 300 točk (tarifna št. 15/3a), za trajanje 200 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 28.2.2007 150 točk (tarifna št. 15/3b), za sestavo pripravljalne vloge z dne 16.2.2007 225 točk (tarifna št. 15/2), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 4.4.2007 150 točk (tarifna št. 15/3b), kar ob 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV ter glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (0,459 EUR) znaša 744,41 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku preostalih priglašenih stroškov ni priznalo, ker za pravdo niso bili potrebni oziroma ker so bili priglašeni v nasprotju z določbami Odvetniške tarife. Tako so stroški za posvet s stranko že vključeni v priznano nagrado za sestavo tožbe, za zastopanje na drugem in naslednjih narokih za glavno obravnavo pripada pooblaščencu nagrada v višini 150 točk (in ne 300 točk) po OT, priglašeni stroški za končno poročilo stranki ter klavzula pravnomočnosti pa so že vključeni za priznano nagrado za zastopanje. Pritožbeno sodišče tožniku tudi ni priznalo priglašenih stroškov kilometrine tožnikovega pooblaščenca in v zvezi s tem povezano odsotnostjo iz pisarne, saj bi tožnik lahko za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastil pooblaščenca, ki bi imel pisarno bodisi v kraju tožnikovega bivališča bodisi v kraju sedeža prvostopenjskega sodišča. Pravdna stranka se sicer lahko svobodno odloči, katerega pooblaščenca bo pooblastila za zastopanje v sporu, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča stroškov pristopa pooblaščenca na sodišče ni šteti kot potrebnih pravdnih stroškov v smislu 155. člena ZPP v primeru, če ima pooblaščenec pisarno izven sedeža sodišča in izven kraja bivanja stranke.

Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov za sestavo pritožbe priznalo stroške v višini 375 točk po OT (tarifna št. 15/4), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znaša 459 odvetniških točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) pa 210,68 EUR.

Pritožbeno sodišče o stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.


Zveza:

ZDR člen 18, 18/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZZ člen 37.
Datum zadnje spremembe:
22.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NzU4