<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sklep II U 302/2010
ECLI:SI:UPRS:2010:II.U.302.2010

Evidenčna številka:UM0010385
Datum odločbe:06.10.2010
Področje:JAVNI ZAVODI
Institut:razrešitev direktorja javnega zavoda - stvarna pristojnost

Jedro

ZZ je glede vprašanja ureditve zavodov in glede določitve sodne pristojnosti specialnejši od ZUS-1. Ker je v obravnavanem primeru sklep o razrešitvi tožnice z mesta ravnateljice dijaškega doma sprejel svet zavoda, je za rešitev spora o zakonitosti sklepa o razrešitvi pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije se izreče za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.

Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu sodišču v Celju.

OBRAZLOŽITEV:

Tožnica je pri tem sodišču vložila tožbo zaradi razrešitve z delovnega mesta ravnateljice Dijaškega doma A. iz krivdnih razlogov s prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi. Sklep o razrešitve tožnice je prejel Svet zavoda Dijaškega doma A. na 10. redni seji sveta, ki je bila 1. 7. 2010. Tožnica v tožbi navaja, da je razrešitev direktorja javnega vzgojno izobraževalnega zavoda javno pravna stvar, zato je sodno varstvo po določbi drugega odstavka 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 36. člena Zakona o zavodih (ZZ) zagotovljeno v upravnem sporu. V javno pravnih zadevah se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki kot eno temeljnih načel določa načelo zaslišanje stranke. Kršitev navedenega načela pomeni bistveno kršitev določb postopka. Ustanovitelj tožene stranke k razrešitvi tožnice ni podal mnenja. Sklep o razrešitvi tudi ne navaja dejanskih razlogov za razrešitev, saj sploh nima obrazložitve. Tožnica v zvezi z obdolžitvami nikoli ni bila neposredno zaslišana, s tem pa je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugotovi, da tožnica ni bila razrešena s funkcije direktorice dijaškega doma ter da še naprej opravlja to funkcijo. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja stvarno pristojnost tega sodišča za odločanje v tej zadevi. Tožnica namreč izpodbija sklep o razrešitvi, ki ga je sprejel svet zavoda. Po določbah ZZ je upravno sodišče v primeru razrešitve direktorja zavoda pristojno odločati le v primerih, če imenuje ali razreši direktorja zavoda organ republike, občine ali mesta, v vseh drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je v obravnavanem primeru tožečo stranko z mesta direktorja zavoda razrešil svet zavoda, je za odločanje o sodnem varstvu pristojno delovno sodišče. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v zadevi I Up 611/2006, I Up 1/2005. Podredno pa tožena stranka prereka tožbo tudi iz vsebinskih razlogov. Tožena stranka zato primarno predlaga zavrženje tožbe, podredno pa zavrnitev tožbenega zahtevka.

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za reševanje tega spora.

V skladu s členom 19 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3, 45/08, ZPP), ki se na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) primerno uporablja v upravnem sporu, mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. V upravnem sporu v skladu z določbo 2. člena ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

V obravnavanem primeru se spor nanaša na razrešitev tožnice z delovnega mesta ravnateljice Dijaškega doma v A. Iz podatkov spisa je razvidno, da ima Dijaški dom A. status javnega zavoda ter da je odločitev o razrešitvi tožnice z mesta ravnateljice sprejel Svet zavoda.

Po določbi prvega odstavka 32. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in spremembe, ZZ) direktorja zavoda imenuje in razrešuje ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda. V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZZ ima v primeru razrešitve prizadeti zoper sklep o razrešitvi pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev, ali da niso podani razlogi za razrešitev, določeni v drugem odstavku 38. člena tega zakona. Zahteva za sodno varstvo se vloži v 15 dneh po prejemu sklepa o razrešitvi pri pristojnem sodišču iz drugega odstavka 36. člena tega zakona. Po tej določbi pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore le tedaj, če imenuje direktorja javnega zavoda organ republike, občine ali mesta, v vseh drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču pristojnem za delovne spore.

ZZ je glede zavodov in sodne pristojnosti specialnejši predpis kot ZUS-1. Ker je v obravnavanem primeru sklep o razrešitvi tožnice z mesta ravnateljice dijaškega doma sprejel Svet zavoda, je za rešitev spora o zakonitosti sklepa o razrešitvi pristojno Delovno sodišče v Celju.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.


Zveza:

ZZ člen 32, 36, 39.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4MDE2