<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 536/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.536.2009

Evidenčna številka:VS0013150
Datum odločbe:20.05.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 34/2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - stiki z otrokom - spori iz razmerij med starši in otroki - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - spor o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok - izvajanje roditeljske pravice - zastopanje otroka - režim izvajanja stikov
Zveza:ZZZDR člen 106, 106/2, 106/4, 107, 107/1, 113, 113/2, 113/3.
ZPP člen 78, 409.
Objava v zbirki VSRS:CZ 2010/2011

Jedro

V sporih o varstvu in vzgoji je med staršema že v izhodišču spor glede izvrševanja roditeljske pravice, ki ga sodišče razreši šele s končno odločbo. Zato starša v teh sporih ne moreta zastopati otroka in v njegovem imenu vložiti tožbe in pravnih sredstev. Prav zato ZZZDR daje samima staršema procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic: starša lahko tožbo, s katero zahtevata varstvo otrokovih pravic, vložita v svojem imenu. Sodišče pa lahko, kadar oceni, da je to glede na okoliščine konkretnega primera potrebno, otroku v postopku postavi posebnega zastopnika (četrti odstavek 409. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo otroka, ki jo je v njegovem imenu vložil oče, kot nedovoljeno zavrglo.

Okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otrok od enega roditelja do drugega v eno smer, res pokaže otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna. Vendar je od tega načelnega stališča mogoče odstopiti zaradi tehtnih okoliščin. Takšna okoliščina je prav gotovo huda konfliktnost v odnosu med staršema, ki do te mere onemogoča strpnost in sodelovanje pri prevzemanju in predajanju otroka ob začetku in koncu stika, da je zaradi tega ogrožena otrokova korist.

Obrazložitev

Reviziji drugega tožnika in tožene stranke se zavržeta.

Reviziji prvega tožnika se delno ugodi in se sodba sodišče druge stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se ta po spremembi v celoti glasi:

„ Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2. in 5. odstavku III. točke izreka spremeni tako, da se III. točka izreka po spremembi v celoti glasi:

„Med mladoletnim sinom pravdnih strank U. T. in njegovim očetom B. T. se določijo stiki, ki bodo potekali v obsegu in na način kot sledi:

Mld. U. T. preživi z očetom vsak torek in četrtek popoldan od 15.00, ko ga oče ali njegova starša prevzamejo v vrtcu, mati pa ga ob 19. uri pride iskat na naslov Ulica 6, K.

Mld. U. preživi z očetom vsak drugi vikend od sobote od 14. ure, ko oče otroka prevzame na njegovem domu, do nedelje do 19. ure, ko ga mati ob 19. uri pride iskat na naslov Ulica 6, K.

Mld. U. preživi velikonočne, prvomajske, jesenske in zimske počitnice oz. praznike z enim od staršev, izmenjaje vsake druge počitnice in praznike in sicer tako, da preživi U. z očetom božične praznike v času od 24. 12. 2008 od 15.00 ure do 29. 12. 2008 do 12.00 ure, od 29. 12. 2008 od 12. ure do 2. 1. 2009 do 18.00 ure z mamo, nato obratno naslednje leto in nato menjaje iz leta v leto.

Mld. U. preživi z očetom velikonočne praznike v letu 2009, z mamo prvomajske praznike v letu 2009, praznika 31. 10. in 1. 11. v letu 2009 z očetom in nato menjaje z vsakim od staršev v naslednjih letih, pri čemer se za začetek stika določi 9.00 ura prvega dne praznikov in za konec stika 19.00 ura zadnjega dne praznikov.

Mld. U. preživi z očetom pet dni v času zimskih počitnic, tj. v januarju ali v februarju (od 9.00 ure prvega dne do 19. ure zadnjega dne) ter dva tedna v času poletnih počitnic v juliju in avgustu (od 9.00 ure prvega dne do 19.00 ure zadnjega dne), pri čemer je oče dolžan najkasneje do 1. 12. materi sporočiti predviden datum pričetka zimskih počitnic in najkasneje do 1. 5. predvideni datum poletnih počitnic.

Ob pričetku stikov pod 3., 4. in 5. točko oče prevzame otroka na njegovem domu na naslovu Ulica 1, K. in ga tja tudi pripelje ob koncu stikov in to tako, da ga pospremi do vhodnih vrat stanovanja.

Tožena stranka je dolžna tako določene stike omogočati ter v primeru otrokovega potovanja v tujino v otrokovo prtljago priložiti otrokov potni list.

V primeru bolezni otroka ali pravdnih strank stik odpade in se izvede prvi naslednji stik po zgoraj določenem načinu, o čemer sta se pravdni stranki dolžni obvestiti takoj, ko za tako okoliščino izvesta.“

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

V ostalem se revizija zavrne.

Prvi tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je mld. sina pravdnih strank U. T., roj. 6. 1. 2004, zaupalo v varstvo in vzgojo toženki, materi T. G., tožniku, očetu B. T. je naložilo obveznost plačevanja preživnine za mld. sina v znesku 350,00 EUR mesečno, uredilo pa je tudi način izvrševanja stikov med mld. U. T. in očetom. Kar sta pravdni stranki zahtevali drugače, je zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo le tako, da je očetu naložilo, da mora do 1. 5. (in ne do 1. 4. kot je odločilo sodišče prve stopnje) materi sporočiti predviden datum pričetka poletnih počitnic.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta tožnika vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 16/2009 delno ugodilo predlogu tožnikov in je dopustilo revizijo glede vprašanja, kateremu od staršev se pri izvrševanju stikov naloži obveznost, da poskrbi za prehod mladoletnega otroka k drugemu od staršev.

4. Tožnika sta na podlagi tega sklepa vložila revizijo, v kateri navajata, da bi bilo primerneje, da ob začetku stikov oče pride iskat U., po koncu stikov pa po njega pride mati, s čimer bi starša izkazovala medsebojno sodelovanje pri izvrševanju stikov. Tožnika navajata, da bi bili na takšen način določeni stiki kvalitetnejši, saj bi bil oče manj obremenjen s samim prevozom. Tožnika opozarjata, da je takšna ustaljena sodna praksa (sodba VS RS II Ips 558/2005). Menita, da bi bila enaka ureditev primerna tudi pri izvrševanju stikov med počitnicami. Tako predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločitvi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da prvi tožnik otroka pri toženki prevzame, toženka pa po zaključenem stiku prevzame otroka pri prvem tožniku in obratno, izmenično, po predhodnem dogovoru med prvo tožnikom in toženko. Tožnika zahtevata tudi povrnitev revizijskih stroškov.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je direktno revizijo vložila tudi toženka, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V reviziji opozarja, da mld. tožnik v postopku ni bil pravilno zastopan, da je na to opozorila že v pritožbi in da so razlogi sodišča druge stopnje v tem delu pomanjkljivi. Izpodbija tudi odločitev o obsegu stikov med mld. sinom in njegovim očetom.

6. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama. Tožena stranka na revizijo tožnikov ni odgovorila, tožeča stranka pa je na revizijo tožene stranke odgovorila in opozorila, da ta ni dovoljena.

7. Reviziji drugega tožnika in toženke nista dovoljeni.

O zavrženju revizije drugega tožnika

8. V pravdnem postopku je sprejet čisti procesni pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik), in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Ta opredelitev pojma stranke je ločena od pojma stranke v materialnopravnem razmerju. Tožnik v procesnem smislu je namreč tudi tisti, ki zgolj zatrjuje, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja (stvarno legitimiran), toženec pa tisti, za katerega tožnik zatrjuje, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja. V pravdnem postopku se posamezniku zagotavlja varstvo njegovih pravic, kar se izraža skozi procesno legitimacijo. Procesna legitimacija je procesna predpostavka. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s to tožbo ne zahteva varstva svojih pravic, ampak varstvo pravic tretje osebe(1).

9. V nepravdnem postopku je drugače: predlagatelj ni le tisti, ki zatrjuje, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja, ampak so to lahko osebe, organi, ki jim zakon daje legitimacijo za uvedbo postopka, zaradi varstva pravic drugih oseb (formalni udeleženci, ki sami nimajo stvarne legitimacije)(2). Udeleženci postopka pa so tudi osebe, na katere se odločba neposredno nanaša, in osebe, katerih pravni interes utegne biti z odločbo prizadet, čeprav v postopku sami ne sodelujejo in niso udeleženci v formalnem smislu (materialni udeleženci). Posebna postopkovna pravila ZPP za reševanje sporov iz razmerij med starši in otroki so v tem pogledu bližje splošnim pravilom nepravdnega postopka kot pa splošnim pravilom pravdnega postopka. Procesna in stvarna legitimacija sta tako v nepravdnih postopkih kot v sporih iz razmerij med starši in otroki velikokrat ločeni.

10. V sporih o varstvu in vzgoji otrok namreč Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l., RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR, glej tretji odstavek 105. člena in četrti odstavek 106. člena) daje staršema (ki sta največkrat tudi sama stvarno legitimirana) procesno legitimacijo tudi za uveljavljanje otrokovih pravic (vzgoja in varstvo, stiki) v postopku, ne da bi bil otrok formalno stranka postopka(3). Nedvomno je otrok tudi sam stvarno in procesno legitimiran. To pride do izraza zlasti takrat, ko otrok zahteva varstvo svojih pravic proti enemu ali obema staršema (na primer otrok, ki je v rejništvu, zahteva prepoved stikov). Po 409. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 12/10, v nadaljevanju ZPP) ima otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, procesno sposobnost in lahko sam uveljavlja svoje pravice v postopku(4). Do takrat v sporih o varstvu, vzgoji in stikih lahko v njegovem imenu njegove pravice proti staršem uveljavlja za ta primer postavljeni kolizijski skrbnik.

11. Kot rečeno po splošnih pravilih pravdnega postopka starši nimajo procesne legitimacije za uveljavljanje pravic otroka. Tožbe ne morejo vložiti v svojem imenu, ampak vselej, kadar gre za uveljavljanje otrokove pravice (na primer do odškodnine ali do lastninskega varstva) eden ali drugi od staršev tožbo vloži v imenu otroka kot njegov zakoniti zastopnik. V 78. členu ZPP je določeno, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Po prvem odstavku 107. člena ZZZDR mladoletne otroke zastopajo starši. Po drugem odstavku 113. člena ZZZDR o vprašanjih dnevnega življenja otroka, odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Zato je pravilen sklep, da je za zastopanje otroka v sodnih postopkih praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar drugi od staršev ne izkaže, da gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Le v tem primeru in v primeru, ko sta obema staršema skupaj zaupana varstvo in vzgoja otroka, starša tudi o vložitvi tožbe odločata sporazumno. Če pa se o tem ne moreta sporazumeti, ali kadar eden od staršev v imenu otroka tožbo vloži, drugi pa jo v imenu otroka umakne, gre za spor o izvrševanju roditeljske pravice, o katerem na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZZZDR odloči sodišče. Enaka ureditev velja tudi glede zastopanja v pravdnem postopku, pri čemer mora o sporu med staršema glede opravljanja procesnih dejanj v imenu otroka odločiti sodišče, ki zadevo obravnava, brez prekinitve postopka(5).

12. V sporih o varstvu in vzgoji pa ni mogoče uporabiti navedenih pravil. V teh zadevah je med staršema že v izhodišču spor glede izvrševanja roditeljske pravice, ki ga sodišče razreši šele s končno odločbo. Zato starša v teh sporih ne moreta zastopati otroka in v njegovem imenu vložiti tožbe in pravnih sredstev. Prav zato ZZZDR daje samima staršema procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic: starša lahko tožbo, s katero zahtevata varstvo otrokovih pravic, vložita v svojem imenu. Sodišče pa lahko, kadar oceni, da je to glede na okoliščine konkretnega primera potrebno, otroku v postopku postavi posebnega zastopnika (četrti odstavek 409. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo otroka, ki jo je v njegovem imenu vložil oče, kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O zavrženju revizije toženke

13. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP-D) v drugem odstavku 130. člena določa, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 15. 10. 2008, torej že po uveljavitvi ZPP-D, kar pomeni, da je za odločitev o tem, ali je revizija dovoljena, treba uporabiti novelirane določbe ZPP.

14. Po 367. členu ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če pa revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija). V tem primeru mora stranka najprej pri Vrhovnem sodišču vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po morebitni dopustitvi samo revizijo.

15. V konkretnem primeru revizija toženke ni dovoljena že po samem zakonu, prav tako ni bila predhodno dopuščena, zaradi česar je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji prvega tožnika

16. Revizija prvega tožnika je delno utemeljena.

17. Revident pravilno opozarja, da so starši po drugem odstavku 106. člena ZZZDR ne le dolžni opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, ampak so zavezani tudi k aktivnemu ravnanju. Res je v zadevi II Ips 558/2005 Vrhovno sodišče odločilo, da je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otrok od enega roditelja do drugega v eno smer, pokaže otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna. Vendar je tudi zapisalo, da je od tega načelnega stališča mogoče odstopiti zaradi tehtnih okoliščin. Takšna okoliščina je prav gotovo huda konfliktnost v odnosu med staršema, ki do te mere onemogoča strpnost in sodelovanje pri prevzemanju in predajanju otroka ob začetku in koncu stika, da je zaradi tega ogrožena otrokova korist.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imeli pravdni stranki pri vzpostavljanju stikov med U. T. in njegovim očetom težave in sta iskali nove in nove situacije, ki so med njima povzročale nesoglasja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med staršema poteka minimalna komunikacija, le preko elektronske pošte in SMS sporočil, sicer pa starša med seboj ne govorita. Prav zato je Vrhovno sodišče reviziji prvega tožnika le delno ugodilo in je določilo, da mora mati priti po mld. sina po koncu stikov med tednom in ob vikendih, ne pa tudi po koncu stikov med prazniki in počitnicami. Takrat je še vedno oče tisti, ki bo prišel po U. T. in ga tudi pripeljal nazaj na naslov otrokovega prebivališča. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je vrsta konfliktov nastala zaradi morebitnega zamujanja s strani enega ali drugega od staršev. Vrhovno sodišče je odločilo, da ureditve stikov med prazniki in počitnicami ne bo spreminjalo, ker je objektivno gledano nevarnost zamude pri vračanju z daljših počitnic večja, poleg tega takrat stiki trajajo več dni in zato čas, ki ga bo oče porabil, da U. T. pripelje nazaj k materi, ne bo v takšni meri osiromašil stika, kot pri krajših tedenskih stikih in stikih ob koncu tedna.

19. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri ureditvi načina izvrševanja stikov med U. T. in njegovim očetom zmotno uporabili določbo 106. člena ZZZDR, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

20. ZPP v 413. členu določa, da v postopkih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Preizkus pravilnosti odločitve sodišč prve in druge stopnje se je v postopku pred vrhovnim sodiščem nanašal le na odločitev, kateremu od staršev naj se pri izvrševanju stikov naloži obveznost, da poskrbi za prehod mladoletnega otroka k drugemu od staršev. Ker se s to odločitvijo zagotavljajo predvsem koristi otrok, ki jih uveljavljata oba starša, uspeh strank v postopku ni relevantni kriterij za odmero stroškov. Vrhovno sodišče je zato ocenilo, da je prav, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka, kar pomeni, da prvi tožnik, ki je podal zahtevo za povrnitev stroškov, sam krije stroške revizije, vložene v imenu obeh tožnikov, in odgovora na revizijo tožene stranke.

---.---

Op. št. (1): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2009, str. 313 in 314.

Op. št. (2): D. Wedam-Lukič in A. Polajnar-Pavčnik, Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 1989, str. 28.

Op. št. (3): Procesna legitimacija je procesna predpostavka, glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2009, str. 314.

Op. št. (4): V. Rijavec izrecno pudarja, da ta člen ne določa, v katerih primerih je otrok stranka v postopku, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV, Ljubljana 2009, str. 620.

Op. št. (5): Primerjaj z A. Galič , op.cit., str. 339.

Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0ODM3