<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 32/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.32.2009

Evidenčna številka:VS3004221
Datum odločbe:22.03.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1168/2006
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:višja medicinska sestra - razporeditev - delovno mesto - organizacijska enota - statut - soglasje ustanovitelja

Jedro

Za zakonitost razporeditve je bilo bistveno, da je določeno delovno mesto obstajalo in da so bili zanj predpisani pogoji ter nenazadnje tudi plača in druge pravice in obveznosti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožena stranke z dne 2. 3. 2000 in 17. 5. 2000 o razporeditvi tožnice z delovnega mesta višje medicinske sestre s specialnimi znanji v oddelku zdravstvene vzgoje Centra za higieno in zdravstveno ekologijo, na enako imenovano delovno mesto oddelka za zdravstveno vzgojo v Centru za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja. Ugotovilo je, da v času sporne razporeditve nova organizacijska enota, to je Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja, pravno še ni obstajala, ker spremembe Statuta, ki so njeno ustanovitev predvidevale, takrat še niso stopile v veljavo, ker še ni bilo podano soglasje ustanovitelja. Tožena stranka zato tožnice v tako pravno neobstoječo organizacijsko enoto ni mogla razporediti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke (delno) ugodilo in izpodbijane sklepe spremenilo glede datuma učinkovanja razporeditve, tožbeni zahtevek za razveljavitev teh sklepov pa je zavrnilo. Presodilo je, da je bil po določbah Statuta direktor tožene stranke pristojen za sprejem pravilnika o notranji organizaciji in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z opisi le-teh, zato je organizacijska enota, v katero je bila tožnica razporejena s spornima sklepoma, obstajala. Soglasje Vlade k spremembam Statuta na samo notranjo organizacijo, ki je bila v pristojnosti direktorja, ni imelo vpliva. S sklepom je sodišče druge stopnje dopustilo revizijo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Statut, sprejet dne 12. 2. 1996 in 11. 6. 1997, k kateremu je 23. 9. 1997 dala soglasje Vlada, določal notranjo organizacijo tožene stranke. Statut je bil torej podlaga za odločanje o notranji organizaciji in tudi za razporejanje delavcev iz ene organizacijske enote v drugo. Enota v katero je bila tožnica razporejena, je bila v Statutu opredeljena šele s spremembami v letu 1998 in 1999, za katere je Vlada dala soglasje šele 17. 12. 2002. Zato enota v času, ko je bila tožnica razporejena, pravno formalno sploh še ni obstajala in tožnica vanjo ni mogla biti zakonito razporejena.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP).

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica sicer zatrjuje, vendar ne navede, ne izrecno ne smiselno, za katere kršitve naj bi šlo. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkušalo le v okviru razlogov, ki jih tožnica navaja v reviziji: torej le glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje (drugače kot sodišče prve stopnje) pravilno štelo, da je bila tožnica razporejena v obstoječo organizacijsko enoto.

10. Najprej je treba ugotoviti, da vprašanje, v kateri notranji organizacijski enoti delavec dela, na odločitev o zakonitosti razporeditve na določeno delovno mesto neposredno sploh ne vpliva. V letu 2000 je razporejanje delavcev urejal 17. člen ZTPDR kot razporejanje na delovna mesta. Ali je določeno delovno mesto umeščeno v enoto A ali B ni bilo pomembno, razen izjemoma, kot na primer pri razporeditvi v drug kraj in podobno. Za zakonitost razporeditve je bilo bistveno, da je določeno delovno mesto obstajalo in da so bili zanj predpisani pogoji ter nenazadnje tudi plača in druge pravice in obveznosti. To pa v obravnavani zadevi ni sporno: pristojni organ tožene stranke (njen direktor) je sprejel ustrezen akt, ki je bil zadostna in zakonita podlaga za razporeditev tožnice na (drugo) obstoječe delovno mesto.

11. V obravnavani zadevi tudi ni sporno, da je ustanovitelj (Vlada) dal soglasje k spremembam Statuta, s katerimi se je spreminjal 9. člen Statuta, ki našteva organizacijske enote, v katerih tožena stranka opravlja svojo dejavnost. Ne iz Statuta (51. člen) ne iz Zakona o zavodih (46. člen) ne izhaja, da bi moralo biti soglasje dano vnaprej. Odločitev o spremembi statutarno določenih organizacijskih enot je torej na Svetu zavoda, ki Statut in njegove spremembe sprejema. Ko jih sprejme, jih ni mogoče šteti za neobstoječe. Res je sicer, da po določbi 51. člena Statuta tudi spremembe „stopijo v veljavo“ potem, ko da nanje soglasje ustanovitelj. Vendar uveljavitev sprememb Statuta pred podanim soglasjem ustanovitelja, ne vpliva na razporeditve delavcev na konkretna delovna mesta. Lahko bi vlivalo le na razmerja med toženo stranko in ustanoviteljem. Nenazadnje Statut tudi ne določa sistemizacije delovnih mest temveč je to po (nespremenjeni) določbi tretjega odstavka 9. člena Statuta pristojnost direktorja. In ker je direktor v sistemizaciji določil delovno mesto, na katerega je bila s spornimi sklepi razporejena tožnica, je neutemeljen njen očitek, da je bila razporejena na neobstoječe delovno mesto.

12. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, drugih pa tožnica ne zatrjuje, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni ničesar prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.


Zveza:

ZZ člen 46.
ZTPDR člen 17.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQyMjk3