<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 327/2006
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.327.2006

Evidenčna številka:VS1010899
Datum odločbe:28.01.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) U 416/2003
Področje:RAZREŠITVE IN IMENOVANJA
Institut:razrešitev direktorja zavoda - odgovornost za porabo proračunskih sredstev

Jedro

Ugotovitve proračunske inšpekcije temeljijo na pregledu listinske dokumentacije pri A. in ugotovitve, da je tožnik kot direktor A. sklepal pogodbe o avtorskem delu za dela, ki bi jih moral A. s svojimi delavci opraviti v okviru svoje redne dejavnosti. Zato sama opustitev zaslišanja navedene priče tudi ne pomeni kršitve z ustavo zajamčene človekove pravice do enakega varstva pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 1383/2002-2 z dne 22. 10. 2003 po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12. 4. 2002, s katerim je tožena stranka predčasno (s 15. 4. 2000) razrešila tožnika s funkcije direktorja A. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je kot direktor zavoda odgovoren za ugotovljene nepravilnosti pri porabi proračunskih sredstev (prikrivanje podatkov o izplačevanju avtorskih honorarjev zaposlenim v A., nepravilnosti v zvezi z izplačevanjem stroškov dnevnic, nočnin in prevozov, prelivanje sredstev v arhivsko društvo), kar po določbi 3. alineje drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ) predstavlja zadosten razlog za njegovo predčasno razrešitev.

2. Po presoji sodišča prve stopnje so odločitev in razlogi tožene stranke v izpodbijanem sklepu pravilni in zakoniti, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ter nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. A. je pretežni porabnik proračunskih sredstev, vendar pa se je v spornem obdobju njegova dejavnost financirala s približno 10% lastnih sredstev, ki pa jih je inšpektor opredelil kot proračunska sredstva. Zato je sporno, ali ne bi moralo inšpekcijski pregled opraviti Računsko sodišče, ne pa proračunska inšpekcija. Ne glede nato pa se mu ne more v celoti naprtiti odgovornosti v smislu določb Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIPK). Šlo je za očiten političen obračun.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in potrditev izpodbijane sodbe. Opozorila je, da ne glede na to, iz katerih virov se je A. financiral, je bil po statusu javni zavod in je po veljavnih predpisih moral z vsemi sredstvi ravnati kot z javnimi sredstvi. Zavrača tudi pritožbene navedbe o prikrivanju dejanskega stanja in da ni dostavila finančnega plana za leto 1998. Ta dokument je sprejel svet zavoda, za arhiviranje teh dokumentov pa je prav tako odgovoren direktor. Sicer pa je ta plan irelevanten za rešitev obravnavane zadeve, saj gre za ugotavljanje odgovornosti direktorja za nenamensko trošenje javnih sredstev, ki je ni mogoče ugotoviti na podlagi finančnega načrta, pač pa na podlagi računovodskih listin in poslovnih knjig ter letnega poročila. S finančnim načrtom se tudi ne pridobijo sredstva iz državnega proračuna, pač pa je to izključno program dela zavoda. Glede del, ki jih je opravil delavec zavoda, za katere ni bil pristojen, pa je pomembno tudi dejstvo, da A. ni bil registriran kot raziskovalni zavod.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato Vrhovno sodišče ni presojalo izpodbijane sodbe v smeri tega uveljavljanega pritožbenega, sedaj nedopustnega revizijskega razloga.

9. Revident uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Revizija se lahko vloži zaradi teh kršitev le v mejah, ki so navedene v drugem in tretjem odstavku 75. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 je ta kršitev podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 ali Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali jo je uporabila nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Po določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1. Revident svojih očitkov v zvezi s tem revizijskim razlogom sicer ne obrazloži in ne konkretizira, pač pa le očita sodišču, da ni zaslišalo predlagane priče, ki naj bi izpovedala, ali je res nenamensko trošil proračunska sredstva. V zvezi s tem ugovorom tožnik uveljavlja tudi kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Po presoji Vrhovnega sodišča opustitev zaslišanja navedene priče ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj neoprava zaslišanja predlagane priče ni mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do tega tožnikovega predloga. Pa tudi sicer ugotovitve proračunske inšpekcije temeljijo na pregledu listinske dokumentacije pri A. in ugotovitve, da je tožnik kot direktor A. sklepal pogodbe o avtorskem delu za dela, ki bi jih moral A. s svojimi delavci opraviti v okviru svoje redne dejavnosti. Zato sama opustitev zaslišanja navedene priče tudi ne pomeni kršitve z ustavo zajamčene človekove pravice do enakega varstva pravic.

10. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z nepravilno uporabo materialnega prava, ki pa je revident v reviziji niti ne zatrjuje.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.


Zveza:

ZZ člen 38, 38/2-3.ZUS-1 člen 75, 75/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjM4MQ==