<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 622/2006
ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.622.2006

Evidenčna številka:VS0011640
Datum odločbe:26.02.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 597/2004
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:telesne bolečine - strah - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjskih aktivnosti - odgovornost vzgojno varstvenega zavoda - odgovornost osnovne šole - solidarna odgovornost ustanovitelja zavoda za obveznosti zavoda - interpretacija določbe 82. a člena ZOFVI in drugega odstavka 49. člena ZZ
Objava v zbirki VSRS:CZ 2008/2009

Jedro

Določba 82.a člena ZOFVI ne posega na področje solidarne odgovornosti ustanovitelja zavoda, ki jo ureja drugi odstavek 49. člena ZZ. Pojasnjuje le, kolikšen delež bo bremenil posameznega financerja (državo oziroma lokalno skupnost) pri kritju odškodninskih obveznosti šole na podlagi izvršilnih naslovov ter s tem vzpostavlja podlago za morebitne regresne zahtevke med državo in lokalno skupnostjo glede kritja navedenih obveznosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tretje toženke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pri čemer tretja toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sicer se revizija zavrne.

Tretja toženka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 495,72 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini zavarovalne vsote 2.000.000 SIT, druga in tretja toženka pa sta ji dolžni nerazdelno plačati preostalo prisojeno odškodnino v višini 4.850.000 SIT, saj šola ni poskrbela za zadostno varnost na šolskem hodniku. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tretje toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek zoper tretje toženko zavrnilo. Delno je ugodilo pritožbi druge toženke, in sicer tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 1.200.000 SIT. 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tretja toženka solidarno odškodninsko odgovorna. Določilo 82.a člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS, št. 12/1996 in nasl., v nadaljevanju ZOFVI) v ničemer ne posega v solidarno odgovornost ustanovitelja zavoda za njegove obveznosti, ki jo vzpostavlja Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in nasl., v nadaljevanju ZZ). Predpisi o financiranju vzgoje in izobraževanja določajo le vire sredstev, kar pa ne posega na področje odškodninske odgovornosti zavoda in ustanovitelja zavoda do oškodovancev. Graja odločitev o višini prisojene odškodnine, pri čemer izpostavlja posledice poškodbe, ki tožnico omejujejo pri vsakodnevnih opravilih. Sklicuje se tudi na nekatere primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkam. Tretja toženka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. 5. Revizija je delno utemeljena. 6. Zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička (1. člen ZZ). Zavod pridobiva sredstva za delo iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi (48. člen ZZ). Za svoje obveznosti odgovarja zavod s sredstvi, s katerimi lahko razpolaga (prvi odstavek 49. člena ZZ). Poleg njega pa za obveznosti (poslovne in neposlovne) zavoda odgovarja njegov ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno (drugi odstavek 49. člena ZZ).(1) Izhajajoč iz ustavne pravice, da je izobraževanje svobodno, osnovnošolsko izobraževanje obvezno in dolžnosti države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, ZOFVI ureja temeljna organizacijska, statusna in finančna vprašanja na vseh področjih preduniverzitetnega izobraževanja, predšolske vzgoje in izobraževanja odraslih. Zakon temelji na načelu, da sta vzgoja in izobraževanja javna služba, ki jo izvajajo predvsem javni vzgojno-izobraževalni zavodi. Oblikovan je kot nadgradnja ZZ in kot podstat področnih zakonov (npr. Zakona o osnovni šoli, itd.). Z upoštevanjem navedenega izhodišča je treba vsa konkretna vprašanja presojati v skladu z ureditvijo v različnih zakonih. V povezavi z ZZ velja pri uporabi ZOFVI pravilo specialnega predpisa, kar pomeni, da se v primeru, ko je ureditev v tem zakonu drugačna, ne uporabljajo določbe ZZ. Nekatere norme ZOFVI pa so oblikovane tako, da dopolnjujejo ureditev ZZ. Iz Odloka o ustanovitvi vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovna šola ... je razvidno, da je njegova ustanoviteljica tretja toženka. Navedeni ustanovitveni akt odgovornosti tretje toženke kot ustanoviteljice za obveznosti šole ne izključuje (35. člen Odloka o ustanovitvi vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovna šola ... ). Postavlja se vprašanje, ali določilo 82.a člena ZOFVI derogira drugi odstavek 49. člena ZZ, ki, kot navedeno, ureja solidarno odgovornost ustanovitelja za obveznosti zavoda. 7. Na področju vzgoje in izobraževanja se za opravljanje javne službe zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti, po posameznih namenih, in sicer za plače, materialne stroške in investicije v obsegu, kot se določi v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ter standardi in normativi. Sredstva, ki jih osnovni šoli zagotavlja posamezni financer, med njimi tudi ustanovitelj - lokalna skupnost, so torej v ZOFVI natančno določena. Dopolnitev ZOFVI z določbo 82.a člena je narekovala razmejitev pristojnosti med državo in lokalno skupnostjo pri finančni obveznosti za kritje stroškov izvrševanja sodnih odločb oziroma drugih izvršilnih naslovov osnovnim in glasbenim šolam za prisojeno odškodnino, ki nastane v zvezi s prostorom, opremo in pripomočki, ki jih po določbi 82. člena ZOFVI zagotavlja lokalna skupnost. Dotedanja praksa je namreč bila, da sta se država in lokalna skupnost ob obstoju izvršilnega naslova, ki je obvezoval šolo, morali dogovoriti o deležu finančnih obveznosti, pri čemer je država za kritje tovrstnih stroškov postavila zgornjo mejo v višini 70 % potrebnih sredstev, oškodovanci pa so v tem času nepotrebno čakali na odškodnino. Težave v praksi pri razmejevanju finančnih obveznosti med lokalno skupnostjo kot ustanoviteljem osnovnih in glasbenih šol ter na drugi strani države kot enega izmed financerjev teh šol so tako zahtevale, da se je v zakonu dorekel način ugotavljanja deleža finančnih obveznosti obeh financerjev, če izključna obveznost med njima ni ugotovljiva iz izvršilnega naslova.(2) Namen zakonodajalca je torej bil, da se z izrecno opredelitvijo zagotovi pravočasno in tekoče zagotavljanje teh obveznosti in s tem hitrejše izvrševanje sodnih odločb, kar naj bi posredno prispevalo k večji pravni varnosti. Res je, da je v prvem odstavku obravnavanega člena ZOFVI navedeno, da so javne šole dolžne skleniti ustrezno zavarovanje pred odgovornostjo za povzročeno škodo, vendar pa je treba poudariti, da zavarovalnica lahko krije škodo le do zavarovalnega limita. Na podlagi navedenega je moč zaključiti, da določba 82.a člena ZOFVI ne posega na področje solidarne odgovornosti ustanovitelja zavoda, ki jo ureja drugi odstavek 49. člena ZZ. Pojasnjuje le, kolikšen delež bo bremenil posameznega financerja (državo oziroma lokalno skupnost) pri kritju odškodninskih obveznosti šole na podlagi izvršilnih naslovov ter s tem vzpostavlja podlago za morebitne regresne zahtevke med državo in lokalno skupnostjo glede kritja navedenih obveznosti. V razmerje oškodovanec - ustanovitelj zavoda pa ne posega. Tako se izkaže odločitev pritožbenega sodišča, da tretja toženka kot ustanoviteljica za tožničino škodo solidarno ne odgovarja, za materialnopravno zmotno. Revizijsko sodišče je zato reviziji v tem delu ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). 8. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode ni podan. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovankinega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano.(3) Primera Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 467/96 in II Ips 546/98, na katera se sklicuje revidentka, s konkretno zadevo nista primerljiva, saj se obseg poškodb, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki sta jih utrpela oškodovanca, bistveno razlikujejo od tožničinih, poleg tega pa je v zadevi II Ips 467/96 na višino odmerjene odškodnine pomembno vplivala oškodovančeva mladost. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). 9. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker je tožnica z revizijo zoper tretjo toženko uspela, ji mora ta povrniti njene revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tretja toženka mora tožnici povrniti 495,72 EUR revizijskih stroškov, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. ---.--- Op. št. (1): Iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 56/2000 z dne 7. 11. 2000 izhaja, da določba drugega odstavka 49. člena ZZ vzpostavlja solidarno odgovornost ustanovitelja zavoda. Op. št. (2): Poročevalec št. 47 z dne 8. 6. 2001, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-A). Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 776/2006, II Ips 112/2003, II Ips 35/96, II Ips 501/2005, II Ips 709/2003 in II Ips 542/99.


Zveza:

ZZ člen 49, 49/2.ZOFVI člen 82a.ZOR člen 189, 200, 200/1, 200/2, 203.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0xMTM0