VDSS Sodba Pdp 28/2021

Jedro

Tožena stranka ni dokazala obstoja razloga, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 8. 2018, in sicer nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke D.D.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni predmet pritožbe, dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). Razsodilo je, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 23. 10. 2019 (točka II izreka). Ugotovilo je, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 27. 8. 2018 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas od 27. 8. 2018 dalje (točka III izreka). Nadalje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 11. 9. 2019 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto diplomat 2. ranga in ji za čas od 11. 9. 2019 do 10. 12. 2019 plačati nadomestilo plače v višini 1.737,79 EUR, zmanjšano za znesek, ki ga je tožnica prejela iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v višini 892,50 EUR, in za nadaljnji čas do vrnitve na delo v višini 1.954,78 EUR ter za čas od 11. 9. 2019 do vrnitve na delo ostale prejemke iz naslova delovnega razmerja (dodatek za delovno dobo v višini 2,97 % osnovne plače) ter regres za letni dopust v višini 940,58 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevka za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 16. 4. 2015 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas od 16. 4. 2015 dalje ter da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 22. 4. 2016 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas od 22. 4. 2016 dalje (točka VI izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo prejemkov iz delovnega razmerja (dodatka za delovno dobo v višini 2,97 % osnovne plače) za obdobje od vrnitve nazaj na delo dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka VII izreka). S sklepom, ki ni predmet pritožbe, je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na imenovanje tožnice v uradniški naziv diplomata 2. ranga (točka VIII izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati stroške postopka v višini 854,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (točka IX izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovitev glede dejanskih nalog. Ker v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede opravljanja enakih nalog pri nadomeščanju odsotnih uslužbencev. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 278/2015 in VIII Ips 251/2017), ki dopušča tudi opravljanje drugih nalog zaradi potreb delovnega procesa. Sodišče v okviru sprejete dokazne ocene ni upoštevalo, da so se na delovnih mestih diplomata 2. ranga opravljale delovne naloge enake stopnje zahtevnosti ne glede na to, katere države so uslužbenci pokrivali. Tožnica je opravljala enake naloge kot odsotni uslužbenci ne glede na pokrivanje različnih držav. Ne gre za opravljanje različnih delovnih nalog, če uslužbenci na istem delovnem mestu pokrivajo različna geografska območja, saj to ni pogoj za opravljanje dela, ki bi bil določen v sistemizaciji. Sodišče je zmotno presodilo izpovedi prič glede delovnih potreb v sektorju A.. Če so delovna mesta zasedena z uslužbenci iz zunanje službe, kar so smiselno izpovedale vse priče, ne obstaja trajna potreba po delu tožnice v navedenem sektorju. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil navidezen, saj je pravica nadrejenega, da prerazporedi naloge zaposlenega.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi med seboj v nasprotju. V celoti je mogoče preizkusiti tako pravilnost odločitve sodišča prve stopnje kot tudi razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev. Nestrinjanje tožene stranke s temi razlogi pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

7. Po prvem odstavku 54. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) se z javnimi uslužbenci praviloma sklepa pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi Zakon o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 45/2001 in nasl.) v prvem odstavku 34. člena določa, da je diplomat javni uslužbenec, ki v delovnem razmerju z ministrstvom za zunanje zadeve za nedoločen čas opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene zgolj izjemoma, in sicer le pod pogojem, ko je podan kateri izmed objektivnih razlogov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 68. člena ZJU. Če je pogodba sklenjena v nasprotju s temi določbami, se šteje, da je javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (tretji odstavek 68. člena ZJU v zvezi s 56. členom Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 21/2013 in nasl.). Glede na drugo točko prvega odstavka 68. člena ZJU je eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. Ta razlog mora biti jasno in določno opredeljen ter obstajati v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri tem pa je bistveno, da ni navidezen. Nadomestni uslužbenec mora odsotnega uslužbenca tudi dejansko nadomestiti in izvrševati naloge iz opisa njegovega delovnega mesta.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnica in tožena stranka sklenili tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu diplomat 2. ranga, v katerih je kot razlog za njihovo sklenitev navedeno nadomeščanje odsotnih uslužbencev B.B., C.C. in D.D.. Med strankama ni sporno, da je tožnica po sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2015 prevzela dela in naloge na področju E. (tujina) od uslužbenke F.F., ki jih je z nebistvenimi spremembami opravljala do konca zaposlitve pri toženi stranki v trajanju štirih let in pet mesecev. Zato je pravilna presoja sodišča, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 8. 2018, in sicer nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke D.D..

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija pomen bistvenega dejstva v tem sporu, da tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki od 25. 4. 2015 do 10. 9. 2019 ni nadomeščala določenih treh uslužbencev B.B., C.C. in D.D., temveč je dejansko nadomeščala četrto uslužbenko F.F.. To pomeni, da dejansko ni bil podan razlog nadomeščanja začasno odsotnih poimensko določenih uslužbencev, ki je bil v pogodbah o zaposlitvi naveden kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Ker je že v tem podlaga za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da je tožnica po sistemizaciji opravljala enako delo kot navedeni uslužbenci oziroma, da je opravljala naloge v okviru delovnega mesta diplomat 2. ranga, za katerega je sklenila pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa navedeno med strankama niti ni bilo sporno.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno ocenilo izpovedi prič tožene stranke. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, so priče skladno izpovedale, da je bilo delo v organizacijski enoti (sektorju A.), v katerem je bila zaposlena tožnica, organizirano tako, da so zaposleni pokrivali določena geografska območja. G.G. in H.H., ki sta vodila navedeno organizacijsko enoto, sta izpovedala, da je tožnica zapolnjevala stalno potrebo po delu. V zvezi s tem se je sodišče utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 423/2006 z dne 10. 4. 2007, da gre pri pogodbi za določen čas, ki je sklenjena za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, praviloma za nadomeščanje individualno določenega delavca, ne pa za nadomeščanje sorazmerno trajne odsotnosti zaradi porodniških dopustov in podobnih odsotnosti. V teh primerih ne gre za nadomeščanje posameznega delavca, temveč za potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu.

11. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 278/2015 z dne 22. 3. 2016 in VIII Ips 251/2017 z dne 21. 11. 2017, saj je v citiranih zadevah (predmet revizijske presoje je bila sodba sodišča druge stopnje Pdp 189/2017 z dne 25. 5. 2017 glede ugotovitve, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas) Vrhovno sodišče RS presojalo vprašanji, ali mora nadomestni delavec opravljati vse naloge iz delokroga delovnega mesta odsotnega delavca in ali mora nadomestni delavec odsotnega delavca nadomeščati celotno obdobje njegove odsotnosti. Ti zadevi torej nista primerljivi s tem sporom, v katerem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni dejansko nadomeščala odsotnih uslužbencev, ki so navedeni v pogodbah o zaposlitvi, temveč je po prevzemu nalog F.F. obstajala stalna potreba po tem delu. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje o navideznosti razloga sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 8. 2018.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo - 375 točk in 2 % materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 431/2009
• Sodba VIII Ips 110/2009
• VDSS sodba Pdp 749/2016