VDSS sodba Pdp 210/2016

Jedro

Kadar delodajalec projektno organizira določeno delo, lahko za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, je odvisno od dejanskih potreb po delu. Študijski program aplikativna kineziologija, na katerem je delala tožnica, je bil stalen del toženkine dejavnosti in je bil polno zaseden, zato ni šlo za začasen projekt. Poleg pedagoškega je tožnica opravljala delo tudi na različnih projektih, ki so v posameznih obdobjih sicer potekali z različno intenzivnostjo, a še vedno tako, da se kaže neka trajnost izvajanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev pravilno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, temveč je v zvezi s tožničinim delo pri toženki obstajala trajna potreba. Tožničine pogodbe o zaposlitvi, v katerih je bil kot razlog naveden priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano, so bile sklenjene v nasprotju z zakonom, saj v njih navedeni razlog ni bil eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe za določen čas. Zato se šteje, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi in je

utemeljeno ugodilo tudi zahtevkoma za reparacijo in reintegracijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da so pogodba o zaposlitvi št. ...; št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ...; št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ...; št. ... z dne 1. 9. 2014, Pogodba o zaposlitvi št. ... št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ...; št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ...; št. ..., Pogodba o zaposlitvi št. ...; št. ... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ...; št.... z dne 28. 9. 2015, sklenjene med tožečo in toženo stranko za določen čas, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožnica in tožena stranka sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnica je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz Pogodbe o zaposlitvi št. ...; št.... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št.... ... z dne 28. 9. 2015 in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. … z dne 1. 6. 2015, št.... z dne 16. 9. 2015 in Odločbo o izvolitvi v naziv št. ... z dne 22. 9. 2015, tako, da je uvrščena v 40. plačni razred. Delovno razmerje med tožečo in toženo stranko po Pogodbi o zaposlitvi št. ...; št.... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št....; št. ... in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št... z dne 16. 9. 2015 ni prenehalo dne 30. 9. 2015, temveč še vedno traja (I. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za ves čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 10. 2015 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št.... z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom k Pogodbi o zaposlitvi št....; št. ... z dne 28. 9. 2015 in Odločbi o izvolitvi v naziv št. ... z dne 22. 9. 2015 ter tožečo stranko pozvati nazaj na delo na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi št...; št. .. z dne 1. 6. 2015 v zvezi z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št....; št.... z dne 28. 9. 2015 in Aneksom št. 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 6. 2015, št... z dne 16. 9. 2015 ter odločbe o izvolitvi v naziv št. ... z dne 22. 9. 2015 in ji v istem roku 8 dni za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 1. 10. 2015 do dneva vrnitve nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi o zaposlitvi, to je med drugim tožeči stranki obračunati zaostale zneske plače v bruto znesku 2.001,31 EUR ter od bruto zneskov odvesti predpisane davke, prispevke in druge javne dajatve v skladu z zakonom in tožeči stranki po tem, ko so odvedeni davki, prispevki in javne dajatve, izplačati ustrezne mesečne neto plače z zakonskimi zamudnim obrestmi od zapadlosti posamezne plače, to je od 5. mesecu za pretekli mesec do dneva plačila. Višji zahtevek se zavrne (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici njene stroške postopka v višini 671,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožnica tekom delovnega razmerja ni podala zahteve za odpravo kršitev pravic po 200. členu ZDR-1, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe 200. in 274. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Tožnica pa ne izpodbija obvestila o prenehanju delovnega razmerja, zato ni mogoče ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas in ugotovitev delovnega razmerja od 1. 11. 2010 dalje. Tožnica bi morala uveljavljati nezakonitost prenehanja vsake posamezne pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa se je z zaposlitvijo za določen čas strinjala. Strah pred izgubo zaposlitve pa ni pravno-relevanten razlog za izpodbijanje pogodb (opr. št. VIII Ips 87/2011). Tožnica sicer zahteva ugotovitev, da je v delovnem razmerju na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato je relevantno le vprašanje, ali je bila ta zadnja pogodba sklenjena skladno z zakonom. Toženi stranki je sicer v spornem obdobju (do konca leta 2015) zaposlovanje za nedoločen čas preprečeval ZUJF, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nadalje navaja, da je pristojnost ocenjevanja potreb delodajalca na strani tožene stranke oz. njenega zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno sledilo izpovedbam direktorja A.A. in predstojnika Inštituta B. C.C. o potrebah delovnega procesa oziroma potrebi po tožničinem delu. Rektor je izpovedal, da je tožnica z 31. 5. 2015 začela delati na projektu ..., ki je časovno omejen do 30. 9. 2016, sicer pa je bila zaposlena na študijskih programih. Pogodbe so se sklenile glede na način financiranja projekta in razpoložljivega fonda ur. Tožnica za program aplikativne kineziologije, za katero je v programu 10 zaposlitev za nedoločen čas, ni bila izbrana za zaposlitev za določen čas. Nekateri zaposleni za nedoločen čas, so bili takrat odsotni. Ker so zaposleni za nedoločen čas na tem programu prevzeli tudi ure na projektu ..., tožničine ure na tem projektu niso bile več potrebne. Protispisen je zato zaključek sodišča, da je tudi po 1. 10. 2015 obstajala potreba po tožničinem delu. Priča C.C. je izpovedal, da se lahko sproti spreminjajo imena raziskovalcev. Pri tožničinem delu ne gre za trajnost, ki bi utemeljevala delovno razmerje za nedoločen čas. Procent pedagoškega in raziskovalnega dela se je spreminjal, zato je šlo za povečan obseg konkretnega dela. Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožničino delo glede na organizacijo delovnega procesa trajno potrebno. Delo se količinsko spreminja tudi glede na število projektov in vpisanih študentov. Potrebe po delu tožnice ne dokazujeta podjemni pogodbi, po katerih tožnica opravlja le neposredna pedagoška opravila, pri čemer ne obstojijo elementi delovnega razmerja. Sodišče navaja, da ne obstoji zakonska določba, da mora delodajalec skleniti pogodbo o zaposlitvi za ves čas trajanja projekta, v nadaljevanju pa nasprotujoče navaja, da je ob prenehanju delovnega razmerja tožnici obstajala potreba po njenem delu na projektih ... in .... Bistveno je čas participacije in predvideno število ur posameznega raziskovalca na določenem projektu, in ne trajanje projekta. Sodišče navaja drugačno vsebino elektronskih sporočil, s katerimi je bila tožnica obveščena o pripravljenih pogodba o zaposlitvi za podpis. Pred sklenitvijo vsake pogodbe je bilo tožnici pojasnjena vsebina in trajanje pogodbe in je bila ustno pozvana na podpis. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da tožena stranka ni dokazala tožničinega izmikanja, da bi dosegla razmerja za nedoločen čas. Za to, da bi se delo iz nedoločenega spremenilo v določen čas, pa sta potrebni volji delavca in delodajalca (VIII Ips 40/2014). Za zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi sodišče očitno šteje, da je bila tožnici ponujena v podpis pred iztekom predzadnje, saj sodišče ne omenja nobenega elektronskega sporočila. Sicer pa je z vsako sklenjeno pogodbo za določen čas prenehala dotedaj veljavna, torej tudi morebiti pogodba za nedoločen čas. Prvostopenjsko sodišče pa neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče dekanje D., zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dalo na prvem naroku toženi stranki rok, da odgovori na vprašanja sodišča, kar pomeni, da je imela tožena stranka možnost predlagati tudi dokaze. Zato je tožena stranka podala dokazni predlog za zaslišanje dekanje D. in priložila listine. Sodišče ni navajalo, ali bi izvedba dokaza pomenila zavlačevanje postopka (opr. št. III Ips 25/2013). Sodišče je pripravljalno vlogo prejelo 28. 12. 2015, zato bi lahko vabilo pričo na narok 13. 1. 2016. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do listin, ki jih je tožnica vložila v spis v dodeljenem roku. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas pride po zakonu, ko se stečejo predpisani pogoji, zato je mogoče zahtevati neposredno sodno varstvo v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja. Obvestilo o izteku pogodbe za določen čas nima posledic za delavca, zato ga tožnica ni bila dolžna izpodbijati. Tožena stranka ni konkretizirala svojih pavšalnih navedb o prepovedi zaposlovanja za nedoločen čas iz ZUJF, zato se sodišču do tega ni bilo treba opredeljevati. Hkrati pa so navedbe o prepovedi zaposlovanja v nasprotju z zatrjevanji o razpisanih delovnih mestih za nedoločen čas na programu Aplikativna kineziologija. Tožena stranka tudi ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča o potrebi po tožničinem kontinuiranem delu, kar izhaja iz izpovedb C.C. in A.A. ter listinskih dokazov. Izpoved rektorja o začasnosti tožničinega dela je v nasprotju z navedenimi listinskimi dokazi, katerih verodostojnosti tožena stranka sploh ne izpodbija. Tožena stranka v pritožbi tudi ni pojasnila protispisnosti, ki jo očita sodišču glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi po 1. 10. 2015 obstajala potreba po delu tožnice, prav tako pa tudi ni dokazala nasprotnega. Navedbe tožene stranke, da pri tožnici ni šlo za trajnost izvajanja dela, da potrebe po delu ne morejo utemeljevati (začasne) podjemne pogodbe, ker ne gre za enak obseg in vrsto dela, in da pri podjemnih pogodbah ne obstajajo elementi delovnega razmerja, so nedovoljene pritožbene novote. Navedene podjemne pogodbe, po katerih je tožnica opravljala enako delo kot po predhodni pogodbi o zaposlitvi, predstavljajo zlorabo delovnih pravic. Tožnica nikoli ni nadomeščala delavke na porodniškem dopustu, saj tak razlog ni bil naveden v nobeni pogodbi o zaposlitvi. Edina v okviru Aplikativne kineziologije na porodniškem dopustu je doc. dr. E.E., ki poučuje druge predmete kot tožnica, zato je tožnica tudi ne nadomešča. Tožena stranka je bila z izpovedjo rektorja na 2. naroku prekludirana glede novih navedb. Tožena stranka ni dokazala potrebe po tožničinem delu zgolj v obdobju, za katerega je bila sklenjena posamezna pogodba za določen čas. Na drugi strani pa je tožnica dokazala, da je kljub pogodbi za določen čas na določenem projektu, delo na tem projektu opravljala dalje tudi po izteku te pogodbe. Tožena stranka ni ovrgla izpovedbe C.C.. O potrebi po delu tožnice na študijskem programu po 1. 10. 2015 pa potrjujejo podjemne pogodbe ter dejstvo, da program Aplikativna kineziologija že šest let dosega poln vpis. Da bi se tožnica izmikala podpisu pogodb za določen čas ni potrdil niti rektor. Tožena stranka pa tudi ni predlagala prič v zvezi z navedbami, da so tožnico ustno pozvali k podpisu pogodb. Tožnica je v obdobju 1. 6. - 9. 6. 2015 delala brez ustrezne pogodbe o zaposlitvi, saj iz elektronskega sporočila z dne 9. 6. 2015 ne izhaja, da bi bila tožnica že pred tem pozvana k sklenitvi pogodbe, prav tako pa tožnica ni napisala datuma 1. 6. 2015 za nazaj. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza za zaslišanje dekanje D.. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je v spornem času (do konca leta 2015) zaposlovanje za nedoločen čas preprečeval Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in spremembe; ZUJF). Ko se presoja zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določbe ZUJF ali katerega drugega zakona namreč niso nad določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in spremembe; ZDR-1), ki taksativno določajo izjeme, omejitve sklepanja in posledice nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas in za to področje predstavljajo lex specialis. Zato je sodišče prve stopnje predmet spora utemeljeno presojalo ob upoštevanju določb ZDR-1, ki urejajo navedeno področje.

7. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo dekanje D.. Stranki morata praviloma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke pa lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP). Toženi stranki je sodišče na prvem naroku postavilo vprašanja v zvezi s posameznimi pogodbami in projekti ter tožničinim delom, pri čemer je izhajalo iz tožničine trditvene podlage v tožbi. Tožena stranka na ta vprašanja ni znala odgovoriti, zato je prosila za rok, da se o njih izjasni. Hkrati pa je bila na prvem naroku za glavno obravnavo toženi stranki vročena prva pripravljalna vloga tožnice. Toženi stranki je bil tako dodeljen rok za odgovore na postavljena vprašanja in na pripravljalno vlogo tožnice. Tožena stranka je odgovorila z vlogo z dne 24. 12. 2015 in v njej predlagala tudi zaslišanje priče F.F., dekanje D., pri čemer niti ni navedla, kaj naj bi ta priča izpovedala, hkrati pa tudi ne, zakaj tega dokaza ni mogla predlagati že prej. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaslišanje te priče. Pritožba se v tem delu neutemeljeno sklicuje na primer, opr. št. III Ips 25/2013, saj so bile v citirani zadevi na drugem naroku za glavno obravnavo podane navedbe (in ne predlagan dokaz, kot v predmetni zadevi), zato ne gre za primerljivo tematiko.

8. Sodišče prve stopnje toženi stranki tudi ni kršilo pravice do izjavljanja, kar v pritožbi stranka uveljavlja z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do listin, ki jih je tožena stranka predložila v dodeljenem 15-dnevnem roku. Sodišče je v dokaznem sklepu na naroku dne 13. 1. 2016 navedlo, da bo vpogledalo v listine v prilogah A1 do A58 ter od B1 do B4, v sodbi pa je nato obrazložilo, na katere dokaze se je pri svoji odločitvi oprlo. Tudi če se sodišče do posameznega dokaza izrecno ne opredeli, to še ne pomeni kršitve kontradiktornosti, kot tudi ne, da takšnega dokaza sodišče v dokazni oceni ni zajelo. S tem, ko je iz obrazložitve sodbe razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev o odločilnih dejstvih, je posredno razbrati tudi to, kateri dokazi so manj pomembni oziroma niso ključni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva ugotovitev, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na podlagi katerih je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 11. 2010 in 30. 9. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom in da se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Zahteva ugotovitev, da je od 1. 11. 2010 v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2015 (v povezavi z veljavnimi aneksi in odločbami) in ugotovitev, da ji je delovno razmerje dne 30. 9. 2015 prenehalo nezakonito, zaradi česar zahteva tudi reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in reintegracijo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je ugotovilo, da so bile pogodbe za določen čas, sklenjene za obdobje med 1. 5. 2014 in 30. 9. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom in da se šteje, da so bile sklenjene za nedoločen čas. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi v povezavi z vsemi aktualnimi aneksi in odločbami (kar pomeni od 1. 6. 2015 dalje) in da to delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2015, temveč še vedno traja, ugodilo pa je tudi zahtevku na reparacijo in reintegracijo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnica morala izpodbijati vsako posamezno pogodbo posebej in da se je z zaposlitvijo za določen čas strinjala, ker je posamezne pogodbe za določen čas podpisala. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali „podaljševanja“ vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zato tožnica s tožbo v predmetnem sporu lahko uveljavlja ne le nezakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak tudi nezakonitost predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih pred 1. 6. 2015, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni relevantno, da je tožnica podpisala posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj jih je podpisala tudi iz strahu pred izgubo zaposlitve (kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje) in v upanju, da bo enkrat sklenjena tudi pogodba za nedoločen čas. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da bi tožnica morala izpodbijati obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je imela zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas, do 30. 9. 2015. Ta pogodba se je torej iztekla s potekom časa in obvestilo o prenehanju delovnega razmerja na to ni imelo nobenega vpliva. Z njim je tožena stranka tožnico le obvestila, da ji pogodba ne bo podaljšana oziroma z njo ne bo sklenjena nova pogodba o zaposlitvi.

11. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je pristojnost ocenjevanja potreb po delu in organizaciji dela na strani tožene stranke kot delodajalca, vendar pa mora slednja pri tem spoštovati delovnopravno zakonodajo. Po 52. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v času sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi med strankama, in po 54. členu sedaj veljavnega ZDR-1, se namreč lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v teh določbah našteti razlogi. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev Direktive 1999/70/EEC. Skupni imenovalec dopustnih primerov takšne zaposlitve pa je začasnost potrebe po delu. Če se izkaže, da v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas potreba po delu ni bila le začasne narave ali pa, da je iz različnih razlogov naravo začasnosti kasneje izgubila in se spremenila v trajno, delovno razmerje za določen čas preide v delovno razmerje za nedoločen čas.

12. Predvideni razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tudi, če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano (11. alineja 1. odstavka 54. člena ZDR-1). Podobno določbo je vseboval tudi ZDR v 10. alineji prvega odstavka 52. člena. ZDR je v 53. členu omejil sklepanje PZ za določen čas z istim delavcem brez prekinitve na 2 leti (oziroma na 3 leta po predhodnih določbah 237. člena ZDR), razen v določenih primerih. Enako časovno omejitev oziroma določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZDR-1 v 55. členu. Časovna omejitev tako ne velja med drugim v primeru zaposlitve za čas trajanja projekta, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (4. odstavek 55. člena ZDR-1 oziroma 3. odstavek 53. člena ZDR). Če se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zakon kot posledico določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1 oziroma 54. člen ZDR).

13. Stranki sta za obdobje zaposlitve med 1. 11. 2010 in 30. 9. 2015 sklenili devet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prvi dve pogodbi (za čas od 1. 11. 2010 do 30. 8. 2013 ter od 1. 9. 2013 do 30. 4. 2014) sta bili sklenjeni na podlagi 8. alineje 1. odstavka ZDR-1 (po kateri je razlog za sklenitev pogodbe za določen čas priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo, oziroma izobraževanje) in v zvezi z njima je sodišče prve stopnje (pravilno) zaključilo, da sta bili sklenjeni skladno z zakonom. Vse nadaljnje pogodbe o zaposlitvi (za obdobje zaposlitve med 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015) pa so bile sklenjene na podlagi 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, po kateri je razlog pogodbe za določen čas priprava oziroma izvedba dela, ki je projektno organizirano. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da zakon ne določa, da bi bila toženka dolžna pogodbo skleniti za ves čas trajanja projekta. Kot je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče (npr. v zadevi opr. št. VIII Ips 100/2012), lahko delodajalec, kadar določeno delo projektno organizira, za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, je odvisno od dejanskih potreb po delu. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, zaradi česar so bile njene pogodbe za čas zaposlitve od 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015 sklenjene v nasprotju z ZDR-1. Za presojo, ali je šlo za zakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas iz naslova projektnega dela, pa ne more biti odločilen način financiranja in razpoložljiv fond ur v okviru posameznega projekta, na katerega se sklicuje tožena stranka in v zvezi s čimer je izpovedal rektor tožene stranke.

14. Sodišče prve stopnje je pri presojanju, ali je šlo pri tožničinem delu za delo začasne narave ali je šlo za trajno potrebo po delu, utemeljeno upoštevalo izpovedbe prič A.A. (raziskovalec na G., direktor G. od leta 2013, ki je tudi sopodpisoval tožničine pogodbe o zaposlitvi) in C.C. (predstojnik Inštituta za B., koordinator D.), saj sta bili prav ti dve priči najbolj seznanjeni s samim delovnim procesom, njegovim potekom in potrebami po kadru ter s tem potrebami po tožničinem delu in naravi le-tega. Priči sta pojasnili, kako je potekal posamezen projekt in kakšne so bile potrebe v okviru študijskega programa aplikativne kineziologije, na katerem je sodelovala tožnica. Iz pričanja A.A. izhaja, da je bila potreba po tožničinem delu trajna in da so podali predlog za njeno zaposlitev do 30.9. 2016, ker projekti in študijski program še tečejo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil študijski program aplikativna kineziologija, na katerem je delala tožnica, stalen del toženkine dejavnosti in je bil polno zaseden, zato ni šlo za začasen projekt. Poleg pedagoškega je tožnica opravljala delo tudi na različnih projektih, ki so v posameznih obdobjih sicer potekali z različno intenzivnostjo, a še vedno tako, da se kaže neka trajnost izvajanja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (C.C. in tožnica sta v svojih izpovedbah pojasnila, kako je potekalo delo tožnice na več projektih hkrati oziroma kako so se ti prekrivali). Glede na navedeno gre zaključiti, da je v zvezi s tožničinim delom obstajala trajna potreba.

15. Dodaten argument, da je potreba po tožničinem delu v obdobju zaposlitev za določen čas (med 1. 5. 2015 in 30. 9. 2016) vseskozi obstajala, je dejstvo, da je tožnica pogodbe podpisovala za nazaj in je torej na delu ostajala po preteku prejšnje pogodbe za določen čas in brez nove, veljavne pogodbe o zaposlitvi, kot ga je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Za tak primer pa 56. člen ZDR-1 v 2. odstavku določa domnevo sklenjene pogodbe za nedoločen čas. V zvezi s tem so pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, zakaj navedb tožene stranke, da naj bi se tožnica izmikala podpisu pogodbe, da bi dosegla pogodbo za nedoločen čas, ne šteje kot dokazane. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je tožnica s podpisom vsake posamezne pogodbe za določen čas pristala na zaposlitev za določen čas, s čimer je prenehala dotedanja pogodba, ki se je skladno z 56. členom štela za pogodbo za nedoločen čas. Tak zaključek bi bil neživljenjski, saj je, kot že navedeno, tožnica podpisala posamezne pogodbe iz strahu pred izgubo zaposlitve in v upanju, da bo v nadaljevanju delovnega razmerja sklenjena tudi pogodba za nedoločen čas.

16. Pritožba je zaključek sodišča o tem, da je tudi po 1. 10. 2015 obstajala potreba po tožničinem delu, neutemeljeno označila za protispisen. Kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ob poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi dne 30. 9. 2015 še niso bili zaključeni projekti ... in .... Priči A.A. in C.C. sta tudi pojasnila, da po prenehanju tožničinega dela nihče drug ne dela na teh dveh projektih in da so preostali zaposleni zaradi tožničine odsotnosti preobremenjeni. Kot navedeno, je A.A. izpovedal, da je bila potreba po tožničinem delu trajna in da so podali predlog za njeno zaposlitev do 30. 9. 2016, ker projekti in študijski program še tečejo (kar izhaja tudi iz listine v prilogi A52). Potrebo po tožničinem delu pa nedvomno izkazuje tudi dejstvo, da sta tožnica in tožena stranka za študijsko leto 2015/2016 sklenili podjemni pogodbi za pedagoško delo v okviru predmetov X... na študijskem programu H., v zvezi s katerimi je C.C. pojasnil, da se izvajata v enakem obsegu ur, kot jih je predlagal.

17. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje zaposlitve od 1. 5. 2014 dalje sklenjene v nasprotju z zakonom, saj v njih navedeni razlog dejansko ni bil eden izmed razlogov za pogodbo za določen čas po 54. členu ZDR-1, zaradi česar se šteje, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas. V posledici tako zavzetega stališča je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2015 (v povezavi z vsemi veljavnimi aneksi in odločbami, vezanih nanjo) tudi po 30. 9. 2015, in utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku na reparacijo in reintegracijo.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, kot delodajalec v tovrstnem sporu pa na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) krije sama svoje stroške postopka ne glede na uspeh. Tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pomembno prispeval k odločitvi o pritožbi (155., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 180/2016
• VDSS sodba Pdp 749/2016
• VDSS sodba Pdp 869/2016