<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 1399/2013
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1399.2013

Evidenčna številka:UL0008095
Datum odločbe:26.11.2013
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Marjanca Faganel (poroč.), Bogdana Bradač
Področje:GRADBENIŠTVO - ENERGETIKA
Institut:nepovratna finančna spodbuda - obnovljivi viri energije - gradbeno dovoljenje - nelegalna gradnja - dejanska raba - stanovanjska stavba

Jedro

Z ozirom na dvom pri preverjanju podatkov iz vloge, je tožena stranka tožnika utemeljeno pozvala k predložitvi dokazil za njegove navedbe. Glede na opisana nasprotja med vlogo in uradnimi evidencami pa je ustrezna tudi zahtevana dokumentacija (gradbeno oziroma uporabno dovoljenje za stavbo), ki izpričuje tako legalnost izgradnje kot tudi namembnost stavbe.

Tožnik ni izkazal ne namembnosti ne legalnosti objekta. Tožnikova izjava ne zadošča, tako kot niso bila za izpodbijano odločitev relevantna pojasnila Upravne enote glede uporabnega dovoljenja. Glede na bistveno razhajanje med prvotnimi podatki uradnih evidenc in tožnikove vloge, ne zadoščajo spremenjeni podatki glede namembnosti stavbe v evidencah GURS-a. Tudi če bi bilo mogoče glede na spremenjene evidence šteti, da je stavba stanovanjska, ostaja odprto vprašanje, ali je bila zgrajena skladno s predpisi. To pa bi lahko tožnik dokazal le s predložitvijo zahtevanih dovoljenj. Pojasnila in pavšalne informacije ne zadoščajo, kot ni dovolj, da ni bilo s strani pristojnih organov izrecno ugotovljeno, da gre za nelegalno gradnjo. Tožnik ni izkazal, da gre v konkretnem primeru za stanovanjsko stavbo, zato niso izpolnjeni pogoji za dodelitev nepovratne spodbude.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku Javnega poziva 12SUB-OB12 Nepovratne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (v nadaljevanju Javni poziv) z izpodbijano odločbo vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnje toplovodne kurilne naprave za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na lesno biomaso, zavrnila.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 30. 8. 2012 dal vlogo na Javni poziv, ki ji je priložil predračun izvajalca naložbe in fotografije stavbe, v vlogi pa navedel, da bo naložba izvedena na stanovanjski stavbi z naslovom ..., ki se nahaja na parc. št. 3 k. o. ... Po vpogledu v prostorski portal Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) je bilo ugotovljeno, da je dejanska raba vseh stavb na tej parcelni številki nestanovanjska, stavba z že omenjenim naslovom pa naj bi bila po podatkih GURS zgrajena leta 1800. Ker fotografije stavbe, ki jih je predložil tožnik, ne izkazujejo, da je bila stavba zgrajena leta 1800, je bil tožnik pozvan, da predloži kopijo gradbenega dovoljenja, nakar je tožnik v razgovoru s svetovalko pojasnil, da je bila stavba zgrajena leta 1800 ter nato obnovljena ter da gradbenega dovoljenja nima. Dopolnitvi vloge je vlagatelj priložil še izpis iz evidence GURS, iz katerega izhaja, da je dejanska raba dela stavbe št. 28 stanovanjska. Nakar je bil tožnik ponovno pozvan, da predloži kopijo gradbenega oziroma uporabnega dovoljenja, v kolikor je bila stavba zgrajena pred letom 1967. V dopolnitvi vloge je tožnik pojasnil, da je bila stavba zgrajena leta 1963, da pa se pri pridobivanju uporabnega dovoljenja zatika, ker so bile okoli leta 1975 stavbi prizidane sanitarije, s čimer se je objekt po legi in obliki spremenil in kar za izdajatelja uporabnega dovoljenja ni sprejemljivo.

Tožnik je bil o vseh navedenih ugotovitvah in o zahtevah Javnega poziva, po katerih so predmet poziva le vlaganja v stanovanjske stavbe, zgrajene skladno s predpisi, seznanjen s poročilom, ki mu je ugovarjal in v ugovoru navedel, da so na GURS-u spremenili podatke, po katerih naj bi bila raba stavbe nestanovanjska. Pri tem je hiša dobila novo številko zgradbe, opredeljena je kot enodružinska, začetki gradnje segajo v začetek 19. stoletja, medtem ko je današnjo podobo dobila pred letom 1967, s tem da so kasneje zamenjali opeko na strehi, okna in prebarvali fasado. Sicer pa je tožnik v ugovoru še navedel, da v pozivu ni predpisano, da bi moral vlagatelj pridobiti gradbeno dovoljenje za menjavo kurilne naprave ter ugovoru priložil izpis iz evidence GURS-a, na katerem označi stavbo št. 246 k. o. ..., za katero je navedena dejanska raba kot stanovanjska.

Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da zadevna naložba ni izvedena na stavbi, ki bi bila skladna s pogoji Javnega poziva in z veljavnimi predpisi, saj tožnik sam navaja, da je leta 1975 zgradil manjši prizidek, zaradi česar ne more pridobiti uporabnega dovoljenja. To pa je v nasprotju s 3. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki zahteva, da se gradnja ali rekonstrukcija objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Čeprav je tožnik dejansko rabo stavbe naknadno spremenil v stanovanjsko, to po presoji tožene stranke še ne izkazuje, da je stavba stanovanjska in zgrajena skladno s predpisi. V zvezi z ugovorom, da se po določbah Javnega poziva ne zahteva gradbeno oziroma uporabno dovoljenje, pa tožena stranka pojasni, da je bil tožnik k predložitvi dovoljenja pozvan zato, ker se fotografije stavbe, ki jih je priložil vlogi, niso ujemale z letom izgradnje, ki je bil razviden iz portala GURS-a in iz katerega je ob vpogledu tudi izhajalo, da je dejanska raba stavbe nestanovanjska, medtem ko Javni poziv izrecno določa, da mora biti naložba izvedena na stanovanjski stavbi. In ker je bila v konkretnem primeru naložba izvedena na stavbi, ki ni skladna z veljavnimi predpisi in je zato v nasprotju z Javnim pozivom, niso bili izpolnjeni pogoji za dodelitev spodbude in je zato odločeno tako, kot sledi iz izreka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

V tožbi navaja, da je bistvena kršitev pravil postopka podana zato, ker so v obrazložitvi izpodbijane odločbe neskladja oziroma ker obrazložitev ni v skladu s predloženimi dokazili in listinami, ki se nanašajo na vprašanje dejanske rabe stavbe. Iz listin, ki so v spisih, namreč po prepričanju tožnika izhaja kot nesporno, da je dejanska raba stavbe, na katero se nanaša njegova vloga, stanovanjska. To je razvidno iz predloženih fotografij stavbe pred in po letu 1963, s tem da je bila prvotna stavba na parceli št. 3 zgrajena v 19. stoletju. Tega dejstva ni mogoče dokazovati z gradbenim ali uporabnim dovoljenjem, ker dovoljenj v tistem času ni bilo treba pridobivati, oziroma tudi če so se pridobivala, ne obstajajo več. Pri zapisu dejanske rabe je tako prišlo do pomote, saj je po vseh zbranih podatkih (sedaj) kot nesporno izkazano, da je njena raba stanovanjska, tako kot izhaja tudi iz tožnikove izjave, ki jo je dal v postopku. Prvotna stavba je bila obnovljena pred letom 1967, zato se v skladu s 197. členom ZGO-1 šteje, da ima uporabno dovoljenje po zakonu. Potrdila o tem so se izdajala le na zahtevo lastnikov, niso pa bili lastniki zavezani, da jih pridobijo. Zato je zahteva tožene stranke, da tožnik predloži gradbeno oziroma uporabno dovoljenje, neutemeljena, in je dovolj njegova izjava, da je bila stavba zgrajena pred letom 1967 ter da se lega stavbe in njena oblika kasneje niso spreminjali, kot to sledi tudi iz aero posnetka GURS-a. Pojasnila, ki jih je tožnik dobil na Upravni enoti glede uporabnega dovoljenja za stavbo, pa ne morejo biti podlaga za stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za legalno zgrajeno stavbo. Tožeča stranka poudari še, da v Zemljiški knjigi ni vpisna nobena nedovoljena gradnja. Ustrezen postopek tudi ni bil sprožen pri Upravni enoti. Pa tudi, če bi bi bil, bil trajal dlje, kot je bil rok, ki je bil postavljen za dopolnitev vloge. Zato je tožena stranka dejansko stanje glede legalnosti izgradnje zadevne stavbe ugotovila nepopolno in napačno. Sicer pa prizidka za sanitarije, ki je bil zgrajen okrog leta 1975, po tedaj veljavnih predpisih ni mogoče obravnavati kot objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Da gradnja ni nelegalna, pa je bilo tožniku pojasnjeno tudi s strani organa, ki je pristojen za ugotavljanje in sankcioniranje nelegalnih gradenj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe in povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Zatrjevanih nasprotij v obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, zato tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka ni utemeljen in ga sodišče zavrača.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ne bi smela zahtevati od tožnika, da predloži gradbeno oziroma uporabno dovoljenje za stavbo, ki je predmet vlaganj po Javnem pozivu, oziroma da je bila v tej zvezi dovolj njegova izjava. Kot nesporno namreč iz izpodbijane odločbe in iz ostalih listin, ki so v spisih sledi, da je bilo ob pregledu tožnikove vloge iz podatkov GURS-a razvidno, da je stavba, navedena v vlogi, nestanovanjska ter da je zgrajena leta 1800, medtem ko je tožnik v vlogi navedel, da je stavba stanovanjska ter priložil fotografijo, ki se z letom izgradnje, razvidnim iz uradnih evidenc, ne ujema. Z ozirom na dvom, ki se je pojavil pri preverjanju podatkov iz vloge je zato tožena stranka tožnika utemeljeno pozvala k predložitvi dokazil za njegove navedbe. Glede na opisana nasprotja med vlogo in uradnimi evidencami pa je ustrezna tudi zahtevana dokumentacija (gradbeno oziroma uporabno dovoljenje za stavbo), ki izpričuje tako legalnost izgradnje kot tudi namembnost stavbe.

Tožnik zahtevanih dovoljenj ni predložil, s tem pa tudi po presoji sodišča ni izkazal tistega, kar zatrjuje v tožbi in je zatrjeval že v razpisnem postopku. Izkazal ni namreč, vsaj ne na nedvoumen način, ne namembnosti in tudi ne legalnosti objekta, za katerega je dal vlogo. Tožnikova izjava pri tem ne zadošča, tako kot niso bila za izpodbijano odločitev relevantna pojasnila Upravne enote glede uporabnega dovoljenja, kot to v nasprotju s spisi trdi tožnik v tožbi. Glede na bistveno razhajanje med prvotnimi podatki uradnih evidenc in tožnikove vloge tudi ne zadoščajo spremenjeni podatki glede namembnosti stavbe v evidencah GURS-a. Pa tudi če bi bilo mogoče glede na spremenjene evidence šteti, da je stavba stanovanjska, ostaja odprto vprašanje, ali je bila zgrajena skladno s predpisi. To pa bi lahko tožnik dokazal le s predložitvijo zahtevanih dovoljenj. Pojasnila in pavšalne informacije namreč tudi v tem pogledu ne zadoščajo, tako kot ni dovolj, da ni bilo s strani pristojnih organov izrecno ugotovljeno, da gre za nelegalno gradnjo. Da bi zahtevanih dokazil o tem, da je stavba zgrajena skladno s predpisi, ne mogel pridobiti, pa ne drži, saj nenazadnje že tožnik sam pove, da se potrdila o tem, da ima stavba uporabno dovoljenje po zakonu, izdajajo na zahtevo lastnika. To pa tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, pomeni, da tožnik ni izkazal, da gre v konkretnem primeru za stanovanjsko stavbo po določbah Poziva ter da zato niso izpolnjeni pogoji za dodelitev nepovratne spodbude, ki jo uveljavlja tožnik v svoji vlogi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.


Zveza:

ZGO-1 člen 3, 197.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3MDA0