Sklep VIII Ips 104/2013

Jedro

Upoštevaje zakonsko dikcijo, se pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakonit razlog za sklenitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 3. 2011, ampak je sklenjeno za nedoločen čas. Posledično je ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je tožnik opravljal naloge v okviru projekta, pri čemer je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za več kot dve leti, vendar ne do zaključka projekta. Ker časovna omejitev iz tretjega odstavka 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) ni bila spoštovana, je presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, zaradi česar je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo tretjega odstavka 53. člena ZDR upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 100/2012. Pogodba o zaposlitvi za določen čas za opravljanje projektnega dela je bila sklenjena v skladu z določbami zakona in je tožniku 31. 3. 2011 zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Za odločitev o tožbenem zahtevku niti ni pomembno, ali se je projektno delo nadaljevalo v enakem obsegu ter ali je še obstajala potreba po delu tožnika. Če bi obstajala potreba po nadaljevanju dela na delovnem mestu tožnika, bi bil potreben razpis in objava prostega delovnega mesta. V takem primeru tožnik ne bi mogel nadaljevati z delom po stari pogodbi o zaposlitvi, pač pa bi bilo potrebno skleniti novo, poleg tega pa tožena stranka ne bi bila dolžna prav s tožnikom skleniti nove pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je poleg dela na projektu opravljal še druga dela, ki niso sodila v delokrog projekta, česar sodišče ni upoštevalo. Obseg del se po prenehanju delovnega razmerja tožnika ni zmanjšal in je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, še naprej obstajala, glede na to, da je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje in v sredstvih javnega obveščanja objavljeno prosto delovno mesto ravno za naloge in dela, ki jih je do prenehanja delovnega razmerja opravljal tožnik. Poleg tega delovno mesto tožnika še naprej ostaja sistematizirano in je tožena stranka na to delovno mesto celo na novo zaposlila drugo osebo. Da je še naprej obstajala potreba po delu tožnika, izhaja tudi iz soglasja Ministrstva za kmetijstvo za podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2013, ki je zajemalo tudi delovno mesto tožnika. Pa tudi priče so potrdile, da je bilo na sestanku rečeno, da se število zaposlenih v okviru tehnične pomoči ne bo zmanjševalo oziroma bo ostalo nespremenjeno. Sodba Vrhovnega sodišča, ki jo citira pritožbeno sodišče v svoji odločbi v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je dejansko stanje v obravnavanem primeru drugačno. V citirani sodbi je bilo namreč delovno razmerje sklenjeno za določen čas in sicer za ves čas trajanja projekta. Tožnik meni, da je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja v dejstvu, da je tožnik opozarjal na nepravilnosti in bil zaradi tega posledično diskriminiran.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je bistvena kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika glede diskriminacije pri podaljšanju oziroma sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR) in ne zaradi okoliščin na strani pogodbenih strank. Zato navedbe o diskriminaciji, tudi če bi se sodišče do njih opredelilo, na odločitev ne bi imele vpliva.

9. Tožnik v reviziji zatrjuje, da je potreba po nadaljnjem delu obstajala tudi po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Na to kaže dejstvo objave prostega delovnega mesta za naloge in dela, ki jih je do tedaj opravljal tožnik in dejstvo, da Program razvoja podeželja za leto 2007 – 2013 (v nadaljevanju: PRP) še vedno traja. Zato naj bi bilo podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in listinami v spisu, kar po zatrjevanju revidenta predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnimi navedbami revident pod krinko bistvenih kršitev postopka napada dejanske zaključke sodišča prve stopnje glede potreb po delu na delovnem mestu tožnika tudi po prenehanju delovnega razmerja. Teh revizijskih navedb ni mogoče upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Po določbi 3. točke prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) se pogodba o zaposlitvi z javnim uslužbencem lahko sklene za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja, in za izvajanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvesti z obstoječim številom javnih uslužbencev. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta oziroma za čas povečanega obsega dela (tretji odstavek 69. člena ZJU), pri čemer je na podlagi tretjega odstavka 68. člena ZJU treba upoštevati omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot jih določa ZDR. Ta pa v tretjem odstavku 53. člena v primeru projektno organiziranega dela določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za določen čas, daljši kot dve leti, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba sklene za ves čas trajanja projekta.

12. Revizija pravilno opozarja, da iz določbe tretjega odstavka 53. člena ZDR jasno izhaja, da morata biti oba pogoja (zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in časovni pogoj) izpolnjena kumulativno, sicer je pogodba sklenjena nezakonito. Gre za zakonsko izjemo, ko se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene za daljše časovno obdobje od zakonsko predpisanega in jo je že zato potrebno razlagati restriktivno. Pritožbeno sodišče se glede tega zmotno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012. V obeh zadevah je bila z javnim uslužbencem sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela, pri čemer je bila v citirani zadevi sklenjena za ves čas trajanja projekta in se je iztekla na dan, ki se je ujemal z datumom predvidenega zaključka projekta. Trajanje projekta je bilo naknadno podaljšano, vendar to ni pomenilo avtomatičnega podaljšanja pogodbe. V citirani zadevi pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se v primeru projektnega dela pogodba o zaposlitvi lahko sklene za več kot dve leti, vendar ne nujno za ves čas trajanja projekta. Upoštevaje zakonsko dikcijo, se pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakonit razlog za sklenitev.

13. V obravnavanem primeru je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za več kot dve leti (od 1. 8. 2008 do 31. 3 2011), vendar ne za ves čas trajanja projekta PRP (ki traja do 31. 12. 2013). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik opravljal kontrole v okviru projekta PRP, ki so se financirale iz tehnične pomoči PRP. Tudi v pogodbi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči PRP. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, kakšna je pravna narava in status tehnične pomoči v razmerju do PRP. Na vprašanje, ali se je tehnična pomoč štela kot samostojen projekt znotraj osnovnega projekta ali le kot sklop oziroma del osnovnega projekta, sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni odgovorilo. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem preuranjeno zaključilo, da je bila pogodba sklenjena nezakonito, zaradi česar je prišlo do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas.

14. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, ali je bil osnovni projekt PRP razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč PRP.

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.02.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 203/2015
• Sodba VIII Ips 65/2013
• Sodba VIII Ips 139/2008