<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 95/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.Ips.95.2016

Evidenčna številka:VS0018515
Datum odločbe:28.07.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 172/2015
Senat:mag. Rudi Štravs (pred.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:vročanje sodnih pisanj - osebna vročitev - fikcija vročitve - prebivališče - dejansko prebivališče - vročitev v hišni predalčnik - pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic
Zveza:ZPP člen 140, 141, 141/1, 141/2, 142, 142/3, 142/4, 339, 339/2-8. URS člen 22.

Jedro

Možnost vročitve po fikciji (141. člen ZPP) pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno, vendar mora v tem primeru vročevalec najprej poskusiti zagotoviti osebno vročitev. Vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku pa so mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Naslovniku je treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu 141. in 142. členom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Za opustitev je glede na okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo odsotnost iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času namerava vrniti v prvotno stanovanje. Pri presoji je treba upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP) in vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem predalčniku (141. člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil).

Iz listin v spisu je razvidno, da je vročevalec na vročilnici navedel, da ob prvem poskusu vročitve dne 28. 3. 2014 pisma ni mogel vročiti ne naslovniku ne kakšnemu odraslemu članu gospodinjstva. Prav tako ni uspel pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi iz prvega in drugega odstavka 140. člena ZPP pustiti pisnega sporočila o tem, kdaj bo ponovno opravljal vročitev. Zato je to sporočilo pustil v hišnem predalčniku (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Ob takšnih okoliščinah vročanja dejstvo, da je v času vročanja, v stanovanju živela toženčeva družina in toženčev brat z družino, ne zadošča za oceno, da je bilo v zadostni meri zagotovljeno, da bo toženec dejansko seznanjen z začetkom postopka. Stališče sodišča druge stopnje, ki je toženčevo pritožbo zavrnilo brez izvajanja s strani toženca predlaganih dokazov, je prestrogo in nesorazmerno posega v pravico toženca, da dokaže, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni imel možnosti, da se seznani z vložitvijo tožbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je tožencu naložilo, da mora tožeči banki priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo zneska 178.679,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 10. 2010 dalje do plačila ter dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino, posamezni del številka 22 v stavbi ... - A.

2. Zoper takšno odločitev se je pritožil toženec in navedel, da mu je sodišče tožbo vročilo po fikciji. Opozoril je, da bi bila takšna vročitev pravilna le v primeru, če bi dejansko stanoval na naslovu, kjer se je vročitev poskušala opraviti. Poudaril je, da je bila tožeča stranka že v drugi pravdni zadevi, ki teče med istima strankama, seznanjena s tem, da začasno dela v Švici in se domov vrača le občasno, enkrat na dva do tri mesece. Navedel je, da se mu je v mesecu maju v Švici pridružila tudi njegova družina, na naslovu, kjer je bila vročitev opravljena, pa biva le njegov brat z družino, ki je 20. 6. 2014 našel izpodbijano zamudno sodbo in mu jo poslal. Predlagal je, naj ga sodišče zasliši in vpogleda v sklep in zapisnik o glavni obravnavi v zadevi Okrajnega sodišča v Velenju VL 11287/2012. Poudaril je, da je sodišče z napačno vročitvijo poseglo v njegovo pravico do izjave in je zato podana absolutno bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da za veljavnost vročitve po 141. in 142. členu ZPP ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Poudarilo je, da je namen določb o vročanju zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem in bi šlo za kršitev postopka le v primeru, če bi vročevalec izvedel, da je toženec odsoten in ne bo mogel pravočasno sprejeti pisanja, pa bi kljub temu ravnal po 142. členu ZPP. Navedlo je, da že iz skopih pritožbenih trditev izhaja, da je bil toženec v času opravljanja vročitve (meseca aprila 2014) le začasno v tujini, da pa mu je bila pošiljka vročena na naslov stanovanja, v katerem je bival z ženo in tremi otroki ter bratom in njegovo družino, kamor se je vračal, njegova družina pa se je preselila za njim v tujino šele mesec dni po tem, ko je bila vročitev opravljena. Sodišče druge stopnje je tako navedlo, da iz pritožbenih trditev ne izhaja utemeljenost očitkov o kršitvi pravil o vročanju.

4. Zoper takšno odločitev toženec vlaga revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo njegovo pravico do izjave in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi določbo 22. člena Ustave. Meni, da je neumesten očitek višjega sodišča, da ni zatrjeval, da je vročevalec vedel za njegovo odsotnost, saj vročevalca ne pozna in tudi ni mogoče pričakovati, da bi vročevalec za takšen podatek vedel. Navaja, da sta v stanovanju živeli dve družini in sta obe uporabljali le en predalčnik z oznako B., ta pa je bil tudi ves čas odprt oziroma pokvarjen, zaradi česar bi moral vročevalec sodno pisanje vrniti sodišču, ki je vročitev odredilo. Poudarja, da bi vročevalcu, če bi v stanovanju pozvonil, zagotovo kdo odprl in bi tako obstajala verjetnost, da bo o pošiljki obveščen. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/08, kjer je Ustavno sodišče poudarilo, da mora imeti stranka pravico do izjave v postopku in na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 793/2008. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje, ki naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Na revizijo je odgovoril stranski intervenient na strani tožeče stranke D. d. d., vendar še preden je bila stranska intervencija dopuščena, zato Vrhovno sodišče odgovora na revizijo ni upoštevalo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je pravica do izjave v postopku eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave pa je vročanje. Z vročitvijo tožbe toženi stranki nastopi litispendenca in pravilna vročitev tožbe je (ob izpolnjenih drugih predpostavkah) tudi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Pomembna pa je tudi pravica tožeče stranke do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar upravičuje razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-279/08).

8. Sodišče mora pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, oceniti ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je mogoče šteti, da se se je naslovnik s svojim ravnanjem odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem.(1) Pri odločanju so vselej pomembne okoliščine posameznega primera.

9. Možnost vročitve po fikciji (141. člen ZPP) pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno, vendar mora v tem primeru vročevalec najprej poskusiti zagotoviti osebno vročitev. Vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku pa so mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Naslovniku je zato treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu 141. in 142. členom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Za opustitev je glede na okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo odsotnost iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času namerava vrniti v prvotno stanovanje. Pri presoji je treba upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP) in vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem predalčniku (141. člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem.(2) Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil).(3)

10. Trditve o pokvarjenem predalčniku je toženec prvič navedel v reviziji in jih zato revizijsko sodišče ne more upoštevati. Iz listin v spisu je razvidno, da je vročevalec na vročilnici navedel, da ob prvem poskusu vročitve dne 28. 3. 2014 pisma ni mogel vročiti ne naslovniku ne kakšnemu odraslemu članu gospodinjstva. Prav tako ni uspel pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi iz prvega in drugega odstavka 140. člena ZPP pustiti pisnega sporočila o tem, kdaj bo ponovno opravljal vročitev. Zato je to sporočilo pustil v hišnem predalčniku (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Ob takšnih okoliščinah vročanja dejstvo, da je v času vročanja, v stanovanju živela toženčeva družina in toženčev brat z družino, ne zadošča za oceno, da je bilo v zadostni meri zagotovljeno, da bo toženec dejansko seznanjen z začetkom postopka. Stališče sodišča druge stopnje, ki je toženčevo pritožbo zavrnilo brez izvajanja s strani toženca predlaganih dokazov, je prestrogo in nesorazmerno posega v pravico toženca, da dokaže, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni imel možnosti, da se seznani z vložitvijo tožbe.

11. Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da izvede dokazni postopek in upoštevajoč potrebno ravnovesje med zagotavljanjem učinkovitega sodnega varstva na eni in pravice do izjave v postopku na drugi strani ponovno oceni, ali je bila vročitev pravilno opravljena.

12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej sodbe Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Aždajič proti Sloveniji (št. 71872/12 in Dilipak in Karakaya proti Turčiji (št. 7942/05 in 24838/05).

Op. št. (2): A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založbi Uradni list RS in GV, Ljubljana 2005, str. 558.

Op. št. (3): J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 76.

Datum zadnje spremembe:
04.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MzU4