<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 3030/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.3030.2016

Evidenčna številka:VSL0086066
Datum odločbe:15.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:uporabnina - skupno premoženje - delež na skupnem premoženju - prikrajšanje - onemogočanje souporabe - nedovoljene pritožbene novote - prekluzija - zapadlost

Jedro

Toženčevo izpostavljanje, da sam živi v vikendu šele od avgusta leta 2013 dalje, za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno. Ker slednji trditev tožnice, da ji je kot solastnici v celotnem (s tožbo zajetem) obdobju souporabo (soposest) vikenda onemogočil, v postopku na prvi stopnji nikoli ni ustrezno prerekal, okoliščina, za kakšen namen točno je tega v relevantnem obdobju uporabljal, ni odločilna.

Tožnici je moč uporabnino za vikend in leseno lopo (v mesečni višini, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje) prisoditi le glede zneskov, ki so zapadli do konca glavne obravnave. Kar je iz naslova uporabnine za omenjeni bivalni vikend in leseno lopo tožnica zahtevala po tem datumu, pa je treba kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi:

„1. Toženec je dolžan tožnici v roku 15-ih dni plačati uporabnino za obdobje od novembra 2011 do vključno marca 2016 za uporabo bivalnega vikenda in lesene lope, zgrajenih na parcelah št. 1 in št. 3/0, obe k. o. X, v skupnem znesku 5.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. Kar iz naslova uporabnine za omenjeni bivalni vikend in leseno lopo tožnica zahteva več ali drugače (in sicer tudi vse zneske, ki do konca glavne obravnave dne 14.4.2016 še niso zapadli), v celoti pa tudi, kar zahteva iz naslova uporabnine za vinograd na parceli št. 6/0 k. o. Y, se kot neutemeljeno zavrne.

3. Toženec je dolžan tožnici v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 457,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

III. V preostalem se pritožba toženca zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožnica je dolžna tožencu v 15-ih dneh plačati stroške tega pritožbenega postopka v višini 323,5 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.4.2016:

- odločilo, da je dolžan toženec v roku 15-ih dni tožnici plačati uporabnino za obdobje od novembra 2011 do vključno januarja 2016 za uporabo bivalnega vikenda in lesene lope, zgrajenih na parcelah št. 1 in št. 3/0, obe k. o. X, v skupnem znesku 5.100,00 EUR (po 100,00 EUR/mesec) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila,

- tožbeni zahtevek glede uporabnine za bivalni vikend in leseno lopo delno zavrnilo po višini,

- zavrnilo tožbeni zahtevek glede uporabnine za uporabo vinograda na parceli št. 6/0 k. o. Y za obdobje od novembra 2011 do vključno januarja 2016 v skupnem znesku 1.275,00 EUR (vse 1. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan tožnik tožnici od vključno februarja 2016 dalje v 15-dneh plačevati mesečno uporabnino za uporabo bivalnega vikenda in lesene lope, zgrajenih na parcelah št. 1 in št. 3/0, obe k. o. X, v znesku 100,00 EUR mesečno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakomesečnega obroka, ki zapade v plačilo zadnjega dne v mesecu, do plačila,

- tožbeni zahtevek glede uporabnine za bivalni vikend in leseno lopo delno zavrnilo po višini,

- zavrnilo tožbeni zahtevek glede uporabnine za uporabo vinograda na parceli št. 6/0 k. o. Y v znesku 25,00 EUR mesečno, vse od vključno februarja 2016 dalje (vse 2. točka izreka).

- odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.202,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del glede uporabnine za bivalni vikend in leseno lopo (drugi odstavek 1. točke in drugi odstavek 2. točke izreka) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za bivalni vikend in leseno lopo ugodi v celoti (v višini 125,00 EUR mesečno), vse s stroškovno posledico. Uvodoma navaja, kaj naj bi odločilo sodišče prve stopnje, prav tako kaj je napram tožencu uveljavljala iz naslova uporabnine. Po podatkih zemljiške knjige je sama dejansko vknjižena kot solastnica do 2/5 parcel št. 1 in št. 3/0, obe k. o. X, vendar pa bivalni vikend in lesena lopa, ki sta jo pravdni stranki na tem zemljišču v času trajanja zunajzakonske skupnosti zgradili, predstavlja njuno skupno premoženje, za katero velja zakonska domneva, da sta deleža enaka, torej vsakega do 1/2. Že v začetku skupne gradnje teh objektov je bil na 1/5 deležu obeh parcel neurejen vpis pogrešane sorodnice A. A., kar pa na razmerje med pravdnima strankama v tem postopku ne bi smelo imeti vpliva. V nobenem od dosedanjih postopkov toženec zakonske domneve enakosti deležev ni izpodbijal. S tem, ko je z darilno pogodbo z dne 20.9.2001 tožnici podaril polovico svojega premoženja, to je polovico svojih solastninskih deležev na nepremičninah, ji je priznal, da sta deleža na njunem skupnem premoženju enaka. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem P 96/2012 z dne 17.10.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 63/2014 z dne 2.4.2014 je bil toženčev zahtevek za vrnitev tožnici podarjenih nepremičnin zavrnjen z utemeljitvijo, da je z daritvijo polovičnega solastninskega deleža na teh nepremičninah tožnici priznal obstoj in obseg skupnega premoženja (13. točka obrazložitve sodbe II Cp 63/2014). Toženec je tako neupravičen obogaten za 1/5 vrednosti uporabnine, to je za 25,00 EUR mesečno od novembra 2011 dalje, tožnica pa v tem obsegu prikrajšana. V kolikor bi stranki objekta oddajali v najem za mesečno najemnino 250,00 EUR, bi toženec kljub temu, da je tudi sam zemljiškoknjižni lastnik le do 2/5 predmetnih nepremičnin, prejemal višjo najemnino kot tožnica tudi na račun celotnega neurejenega solastninskega deleža 1/5, kar pa glede na pravno in dejansko stanje ne bi bilo pravično, zaradi česar v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Pritožba se sklicuje na 198. člen OZ. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je tožnica dejansko do 1/2 solastnica objektov, kar ima za posledico pravico do plačila uporabnine v enakem deležu. Sodba v izpodbijanem delu nima razlogov, ki bi jih bilo moč izpodbijati, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5. Toženec v pritožbi uvodoma navaja, kako naj bi odločilo sodišče prve stopnje. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ugotovljeno dejansko stanje naj bi bilo zmotno. Poudarja, da sta priči B. B. in C. C. izpovedali, da vikend vse do leta 2013 ni bil primeren za bivanje. Sam živi v vikendu šele od avgusta leta 2013 dalje, saj nima nikakršne druge možnosti prebivanja in mu vikend predstavlja dom. Pri tem tožnici nihče ne prepoveduje, da bi tam živela. Slednja lahko tam živi in vikend uporablja brez vsakršnih zadržkov. Tožnica še zdaleč ni bila izključena iz uporabe vikenda, ampak se je prostovoljno odločila, da vikenda ne bo uporabljala. Sam ji uporabe in koriščenja vikenda ne preprečuje. Tožnica tudi ni zahtevala uporabe vikenda od njega in to nikoli ni bil problem. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitev rabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, saj bi bilo zanj potrebno, da tožnica proti svoji volji stanovanja ni mogla uporabljati sorazmerno svojemu deležu, ker ji toženec to ne bi dovolil. Zato ne more biti prikrajšana, samo prikrajšanje pa je pogoj za izplačilo uporabnine. Tožnica ni dokazala bistvenega elementa za plačilo uporabnine, to je prikrajšanja (pritožba sklicuje se na sodbo VSRS II Ips 113/2013). Glede na zakonska določila in veljavno sodno prakso bi morala zatrjevati oziroma podati ustrezno trditveno podlago, da ji toženec preprečuje, da bi skupaj uporabljala solastno nepremičnino, kar je pogoj za uspešnost obogatitvenega zahtevka oziroma zahtevka za plačilo uporabnine (pritožba se sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1238/2010 z dne 8.12.2010 in I Cp 4406/2010 z dne 16.3.2011). Glede na to, da ima stanovanjsko hišo, v kateri živi, tožnica potrebe po souporabi stanovanja nima oziroma tega ni zatrjevala. Sodišče ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do vprašanja, kdo bi sploh vzel v najem vikend po ceni 200,00 EUR, ki jo je izračunala sodna izvedenka D. D. v poročilu iz junija 2015. Pritožnik navaja, da naj bi iz točke 3.1.1. njenega mnenja izhajalo, da so realne možnosti za oddajo predmetne nepremičnine majhne. To naj bi potrjevala tudi točka 3.1.2.2. izvedeniškega mnenja, iz katere izhaja, da gre za najem vikenda in je nerealno pričakovati stalni in kontinuirani najem. Zato bi sodišče lahko prisodilo uporabnino za vikend zgolj od avgusta 2013 dalje do danes, prav tako bi moralo upoštevati mnenje izvedenke, da se vikend ne bo mogel kontinuirano oddajati. Izvedenko bi moralo pozvati, da se opredeli do okoliščine, v katerem času od avgusta 2013 do danes bi bilo vikend sploh mogoče oddati. Pri določitvi višine bi moralo sodišče upoštevati 68% vrednost, kot jo je določila izvedenka. Ta je določila vrednost vikenda na današnje stanje, skupaj z vsemi vlaganji toženca, ki je vikend dogradil, kot izhaja iz vlog in njegove izpovedbe kakor tudi iz mnenja izvedenke. Uporabnino je izračunala po stanju v letu 2015, namesto po stanju v letu 2011. Vrednost vikenda v letu 2011 predstavlja 68% vrednosti vikenda v letu 2015 in bi tudi eventualna najemnina lahko znašala le 68% najemnine, kot je izračunana na sedanjo vrednost vikenda. V nadaljevanju navaja, kaj izhaja iz pravdnega spisa P 52/2014 oziroma zapisnika o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Krškem z dne 25.9.2014. To jasno potrjuje toženčeve navedbe, da sam prebiva na vikendu šele od avgusta 2013 dalje. V nasprotju s tem, kar je isto sodišče ugotovilo v pravnomočni sodbi P 52/2014 z dne 25.4.2014, v tem postopku ni sledilo toženčevi izpovedbi, da na vikendu biva šele od avgusta 2013 dalje in bi si tako lahko tožnica vsaj do takrat kadarkoli uredila vstop na vikend. Poudarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče odločilo, da mora tožnici uporabnino plačati od novembra 2011 dalje, zaradi česar se sodba v tem delu sploh ne da preizkusiti.

6. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožnice:

8. Skupno premoženje v zvezi z neko stvarjo ne pomeni, da to lahko obstoji samo na celoti (1/1), ampak tudi (zgolj) na ustreznem solastninskem deležu (na stvari). Zato pritožničino izpostavljanje, da naj bi šlo za skupno premoženje, na katerem naj bi bila deleža pravdnih strank enaka,(1) samo za sebe še ne pomeni, da parceli št. 1 in št. 3/0, obe k. o. X, v celoti predstavljata (oziroma sta predstavljali) skupno premoženje pravdnih strank. Še manj je v tem oziru relevantna okoliščina (ki jo prav izpostavlja pritožnica), da je A. A., ki naj bi bila vknjižena kot 1/5 solastnica obeh parcel, pogrešana.(2) Da tožničin solastni delež na obeh omenjenih parcelah znaša 2/5, pa izhaja iz listin, ki jih je sama predložila in na katere se sklicuje (glej zemljiško-knjižni izpisek v prilogi A3 oziroma predvsem darilno pogodbo z dne 20.9.2001 v prilogi A4).

9. V zvezi z darilno pogodbo z dne 20.9.2001 tožnica v predmetni pritožbi sama navaja, da ji je z njo toženec podaril polovico svojega premoženja (to je polovico solastninskih deležev na nepremičninah) in s tem priznal, da sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka. Prav tako se v pritožbi sklicuje na obrazložitev podano v 13. točki sodbe (in sklepa) Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 63/2014 z dne 2.4.2014(3) (izdani v zvezi s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem P 96/2012 z dne 17.10.2013), da ji je toženec z daritvijo polovičnega solastninskega deleža na teh nepremičninah priznal obstoj in obseg skupnega premoženja. A iz predhodno omenjene darilne pogodbe (glej I. in II. točko pogodbe) jasno izhaja, da je omenjeno skupno premoženje očitno predstavljal (le) 4/5 solastninski delež na obeh nepremičninah(4) (in torej ne parceli v celoti). Ker torej preostali 1/5 solastninski delež ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank,(5) toženec za vrednost uporabnine, ki na ta delež odpade, ne more biti neupravičen obogaten v breme (prikrajšanje) tožnice.(6) Iz tega razloga je pritožbeno pojasnjevanje, da bi toženec, v kolikor bi stranki objekta oddajali v najem za mesečno najemnino 250,00 EUR, višjo najemnino kot tožnica prejemal tudi na račun celotnega (neurejenega) 1/5 solastninskega deleža, ne le hipotetično (neizkazano) ampak (v razmerju do tožnice, katere solastninski delež znaša 2/5) tudi sicer nebistveno.

10. Da gre tožnici zgolj 2/5 delež, je sodišče prve stopnje (glej četrti odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe) ugotovilo na podlagi (oziroma ob sklicevanju na) zemljiško-knjižni izpisek v prilogi A3 (ki ga je predložila sama tožnica). Pritožbeni očitek o neobstoju razlogov tako ni utemeljen. Enako pa velja tudi za navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnica dejansko do 1/2 solastnica objektov. Ker slednja tega ni izkazala,(7) sodišče prve stopnje česa takega tudi ni moglo ugotoviti.

V zvezi s pritožbo toženca:

11. Tožnica je že v tožbi jasno zatrjevala, da je toženec v oktobru 2011 odnesel ključe od bivalnega vikenda, s čimer ji je onemogočil vstop v objekt in posest ter uporabo objekta. Prav tako tudi, da ga je pozvala na izročitev ključev vikenda, a ji ni omogočil posesti objektov in ji ključev ni izročil. Nadalje je izrecno poudarila, da ji od jeseni 2011 souporabo in posest nepremičnin onemogoča, kot tudi da se sama soposesti/souporabi nikoli ni odpovedala.(8) Toženec je (v odgovoru na tožbo) v tem oziru omenjal le, da tožnica gozda in pašnika(9) nikdar ni zahtevala in da ju tudi nikdar ni imela namena uporabljati. Predhodno izpostavljeno pa ne pomeni le, da toženčevo pritožbeno navajanje,(10) češ da tožnica potrebnih trditev glede svojega prikrajšanja (oziroma nemožnosti uporabe vikenda v nasprotju z lastno voljo) ni podala, ne drži, ampak(11) tudi, da toženec njenih (predhodno omenjenih) trditev (v postopku na prvi stopnji) ni ustrezno(12) prerekal. Zato je potrebno ta s strani tožnice zatrjevana dejstva (upoštevaje drugi odstavek 214. člena ZPP(13)) šteti za priznana.

12. V skladu z navedenim je zato lahko sodišče prve stopnje (glej 5. stran izpodbijane sodbe) upravičeno ugotovilo, da toženec tožnici souporabe objektov(14) na nepremičninah parc. št. 1 in št. 3/0, obe k. o. X, ni omogočil, kot tudi, da ji noče(15) izročiti ključev. Na drugi strani pritožnikovo navajanje, da tožnici nihče ne prepoveduje, da bi tam živela (češ da lahko tam živi in tudi sama vikend uporablja brez vsakršnih zadržkov), da slednja še zdaleč ni bila izključena iz uporabe vikenda (ampak se je prostovoljno odločila, da vikenda ne bo uporabljala), da od njega uporabe vikenda ni zahtevala, kot tudi, da tožnica glede na to, da ima stanovanjsko hišo, v kateri živi, nima potrebe po souporabi stanovanja, vse predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto(16) (prvi odstavek 337. člen ZPP).

13. Toženčevo izpostavljanje, da sam živi v vikendu šele od avgusta leta 2013 dalje, za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno.(17) Ker (kot je bilo predhodno poudarjeno) slednji trditev tožnice, da ji je kot solastnici v celotnem (s tožbo zajetem) obdobju souporabo (soposest) vikenda onemogočil,(18) v postopku na prvi stopnji nikoli ni ustrezno prerekal, okoliščina, za kakšen namen točno je tega v relevantnem obdobju uporabljal,(19) (ter v zvezi s tem sklicevanje na svojo izpovedbo podano v predmetni pravdi) ni odločilna.(20) (21)

14. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, kdo bi vikend vzel v najem za 200,00 EUR (kot je izračunala sodna izvedenka D. D. v poročilu iz junija 2015), je brezpredmeten. Ker ni razvidno, da bi toženec v postopku na prvi stopnji (oziroma po izdelavi omenjenega mnenja) v tem smislu podal kakšne ustrezno konkretizirane ugovore,(22) takšno navajanje predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadalje je pritožbeno izpostavljanje (samih za sebe) izvedenkinih ugotovitev, da so realne možnosti za najem majhne (in zakaj) ter da na bi bilo stalni in kontinuirani najem težko pričakovati, neprepričljivo. Ta ista izvedenka je namreč (tudi) ob poznavanju omenjenih dejstev ocenila, da bi mesečna najemnina (na dan 23.6.2015) znašala 250,00 EUR.(23)

15. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi podal zgolj povsem splošne (nejasne) trditve v zvezi s svojimi vložki v vikend in njihovim upoštevanjem. Ker je začel šele na naroku za glavno obravnavo dne 11.2.2016 konkretizirano(24) (podobno kot sedaj v pritožbi) ugovarjati, koliko točno bi bilo potrebno uporabnino zmanjšati, je to storil prepozno (v nasprotju z določbo 286. člena ZPP). Zato takšne navedbe, vključno s pritožbenimi(25) (ki so v tem oziru še nekoliko obsežnejše), niso upoštevne.(26)

16. Sodišče prve stopnje je (v okviru tretjega – petega odstavka na 5. strani izpodbijane sodbe) izpostavilo, da toženec tožnici(27) souporabe objektov (to je bivalnega vikenda in lesenega pomožnega objekta) ni omogočil, nadalje, da ji ključev (ne glede na izdano pravnomočno sodbo) noče izročiti, kot tudi, da ni upravičen do brezplačne uporabe (celotne) stvari (ki je deloma tožničina). Pritožbeni očitek, da tovrstnih razlogov omenjeno sodišče ni podalo, zato ne drži, hkrati pa te (s strani sodišča prve stopnje izpostavljene pravno-relevantne) okoliščine narekujejo uporabo 198. člena OZ.(28)

17. Skladno s prvim odstavkom 311. člena ZPP sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.(29) Če tožbeni zahtevek oziroma terjatev, ki jo tožnik z njim uveljavlja, do konca glavne obravnave še ni zapadla, je potrebno tak tožbeni zahtevek zavrniti.(30) Zato je toženčevo pritožbeno navajanje,(31) da bi sodišče prve stopnje lahko uporabnino prisodilo zgolj do „danes“, utemeljeno. Tožnici je moč uporabnino za vikend in leseno lopo (v mesečni višini, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje) prisoditi le glede zneskov, ki so zapadli do konca glavne obravnave (dne 14.4.2016), torej do vključno marca 2016, kar skupaj znaša 5.300,00 EUR. Kar je iz naslova uporabnine za omenjeni bivalni vikend in leseno lopo tožnica zahtevala po tem datumu, pa je treba kot neutemeljeno zavrniti. V skladu z navedenim je bilo potrebno toženčevi pritožbi (delno) ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari ustrezno spremeniti (358. člen ZPP). Ta sprememba pa vpliva tudi na oceno uspeha obeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji. Ker to sodišče ocenjuje, da je njun uspeh približno polovičen, je bilo potrebno stroškovno odločitev (3. točka izreka izpodbijane sodbe) spremeniti, in sicer tako, da je dolžan toženec tožnici povrniti polovico stroškov, nastalih z angažiranjem obeh izvedencev (ki so se poravnali iz predujma, ki ga je založila tožnica), kar znaša (914,00 EUR/2) 457,00 EUR. Ostale stroške, ki so jima v postopku na prvi stopnji nastali, pa nosita vsaka svoje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

18. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženčevo pritožbo v preostalem, tožničino pa v celoti, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Slednja sama nosi tudi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

20. Ker je toženec s predmetno pritožbo uspel (približno) polovično, mu je dolžna tožnica povrniti temu sorazmeren del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožencu gredo pritožbeni stroški iz naslova odvetniške nagrade za (pritožbeni) postopek (tar. št. 3210 ZodvT(32)) v priglašeni višini 520,00 EUR, iz naslova materialnih stroškov v priglašeni višini 2% oziroma znesku 10,4 EUR, kar ob upoštevanju 22% DDV skupaj znaša 647,00 EUR. Tožnica mu je dolžna povrniti polovico teh stroškov v višini 323,5 EUR.

-------------

Op. št. (1): In da toženec v dosedanjih postopkih zakonske domneve o enakosti deležev ni izpodbijal. Op. št. (2): Na drugi strani so pritožbene navedbe o „neurejenosti“ vpisa (vknjižbe), povezanega z A. A., presplošne (nekonkretizirane) in kot take neupoštevne.

Op. št. (3): Glej prilogo A6.

Op. št. (4): Pri čemer je toženec v tožničino korist razpolagal s polovico tega (4/5) deleža (to je 2/5 solastninskim deležem).

Op. št. (5): Oziroma tožnica vsaj tega ni izkazala.

Op. št. (6): Ampak večjemu osebe, ki ji ta 1/5 delež pripada.

Op. št. (7): Kot rečeno listine, ki jih je predložila in na katere se je sklicevala/se sklicuje, takšne trditve ne potrjujejo. Op. št. (8): Tudi v pripravljalni vlogi z dne z dne 12.12.2014 je navedla (česar toženec prav tako ni ustrezno prerekal), da ima od prenehanja skupnosti v jeseni 2011 izključno posest nepremičnin toženec (ki naj bi imel edini ključe od objekta).

Op. št. (9): Glede vikenda je (v odgovoru na tožbo) navajal (očital) zgolj, da si tožnica ni prizadevala za sodno oziroma sporazumno rešitev razmerja. Tožnica je v vlogi z dne 12.12.2014 (glej 3. stran spodaj) pojasnila, da je to vprašanje hotela (izvensodno) urediti, a se toženec (česar slednji v nadaljevanju ni ustrezno prerekal) ni odzival. Tudi sicer omenjeni toženčev „očitek“ ob dejstvu, da je tožnico od (so)uporabe v celoti neupravičeno izključil, ne more biti predpostavka za zahtevek, kot ga v tem postopku uveljavlja tožnica.

Op. št. (10): Ob sklicevanju na v tem oziru relevantno zakonsko podlago ter sodno prakso (in sicer sodbo VSRS II Ips 113/2013 oziroma sodbi VSL I Cp 4406/2010 in II Cp 1238/2010).

Op. št. (11): Upoštevajoč, da tožnica v predmetni pravdi uporabnino uveljavlja zaradi nemožnosti (so)uporabe vikenda ter lesene lope (torej objektov) in ne (samih za sebe) zemljišč, na katerih naj bi ta dva stala.

Op. št. (12): To je pravočasno in konkretno.

Op. št. (13): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (14): In sicer bivalnega vikenda ter lesenega pomožnega objekta.

Op. št. (15): Kljub obstoju pravnomočne sodbe.

Op. št. (16): Enako velja za (tudi sicer povsem splošno) pritožbeno navajanje, da bi si lahko tožnica vsaj do avgusta 2013 uredila vstop na vikend.

Op. št. (17): Prav tako pojasnjevanje, zakaj v njem živi.

Op. št. (18): Kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 66. člena SPZ.

Op. št. (19): In ali sploh.

Op. št. (20): Kakor tudi okoliščina, da ima zahtevek iz tega razloga tudi odškodninske elemente.

Op. št. (21): Zato je v zvezi z okoliščino, da naj bi na vikendu prebival šele od avgusta 2013 dalje, brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na spis P 52/2014 oziroma na zapisnik o glavni obravnavi z dne 25.9.2014.

Op. št. (22): Enako velja za očitek, da bi moralo sodišče izvedenko pozvati, da se opredeli do okoliščine, v katerem času od avgusta 2013 do danes bi bilo vikend sploh mogoče oddati.

Op. št. (23): Glej 24. stran njenega izvedenskega poročila (mnenja) izdelanega v juniju/juliju 2015.

Op. št. (24): S sklicevanjem na s strani izvedenke ocenjene vrednosti vikenda v različnih obdobjih.

Op. št. Op. št. (25): In sicer da bi, ker vrednost vikenda v letu 2011 predstavlja 68% vrednosti vikenda v letu 2015, morebitna najemnina lahko znašala le 68% najemnine (ki je izračunana na sedanjo vrednost vikenda).

Op. št. (26): Ker vsebina dokaza potrebnih predhodnih trditev ne more nadomestiti, je okoliščina, da je bilo mnenje v predmetni zadevi izdelano po prvem naroku za glavno obravnavo, brezpredmetna.

Op. št. (27): Kot je bilo predhodno poudarjeno, je slednja v tem oziru podala vso potrebno trditveno podlago.

Op. št. (28): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (29): Izjemo (v skladu z drugim odstavkom istega člena) predstavljajo zahtevki iz naslova preživnine.

Op. št. (30): Glej L. Ude: Pravdni postopek : zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, 2009, str. 53, kot tudi odločbo VSL II Cp 1816/1999 z dne 4.10.2000.

Op. št. (31): Podano (na 3. strani pritožbe) sicer v zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo (z njegove strani v pritožbi izpostavljenih) ugotovitev v postopku postavljene izvedenke.

Op. št. (32): Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami), ki ga je potrebno v konkretnem primeru uporabiti v skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).


Zveza:

OZ člen 198. ZPP člen 214, 286, 311, 337. SPZ člen 66.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA3NDk1